Eskobarsi z drugo plato, imenovano »Ni dovolj«, ostajajo na preverjenem polju pop-rocka, ki veže nase razne disco, country in podobne vzorce. Skupni imenovalec seveda ostaja preverjen generičen rock n’ roll. Kitarski rifi in aranžmaji črpajo vzorce pretežno iz sredinskega rocka, kakršnega poznamo na obalnem območju in v skladbah iz širše slovenske produkcije, sorodnih »radio-friendly« bendov ter mestoma iz dediščine anglofonih skupin (npr. brit-pop). Poraja se mi vprašanje, kako predstaviti in, konec koncev, razumeti pričujoči izdelek skupine. V estetiko žanra se posebej ne bi spuščal, temveč bi rad problematiziral tovrstne produkcije, ki – s spoštovanjem do truda in prizadevanja fantov – puščajo skepso.
Že po prvem poslušanju je jasno, da gre za natančno izdelane skladbe, med katerimi lahko vsaka posebej stoji kot singel, s hitro nalezljivo melodijo in plesno ritmiko. Izpostaviti gre dodelane glavne vokalne linije in spremljevalne vokale, ki jih mnogokrat dopolnjuje preprosta, a učinkovita kitarska melodija. Ritem sekcija trdno in minimalistično pelje iz skladbe v skladbo, čeprav bi lahko dala več od sebe. Celoti so mestoma dodane raznorazne sintesajzerske linije, ki pa, žal, ne prepričajo v celoti. Poleg prijetne barve vokala interpretacijo besedil zmoti pretirano pačenje glasu, ki meji na patetiko, vendar pa po drugi strani lahko to razumemo kot samoironijo. Presojo prepuščamo poslušalcu/poslušalki. Produkcija na albumu deluje predvidljivo spolirano za to zvrst in skuša na vsak način zapakirati izdelek v mainstream estetiko, kot to narekuje mašinerija glasbene industrije. Posledično obstaja vedno riziko, da le-ta zajebe in zatre vso ostrino in zagnanost tovrstnih bendov, za ceno radio-friendly pesmic. K sreči, po več pričevanjih, njihov koncertni nastop zasenči studijski izdelek, kar je v osnovi dober znak in vabilo.
Če pa gremo dlje, se glede na prvotno subverzivno izhodišče rock n’ rolla, ni mogoče izogniti polemiki in se vprašati: kam je šel ves naboj te glasbe? Ali nismo potrošniki vedno bolj priča brezčutni komercializaciji in depolitizaciji glasbeno-ustvarjalne prakse? Ali se lahko npr. vpliv »dinozavrov« Rolling Stones vzame za eklatanten primer skrajne kapitalizacije uporniške komponente rock žanra? In kaj nam to pove v kontekstu sodobnega mainstream rocka? Ali ni že skrajno simptomatično in zaskrbljujoče, kako rock n’roll že vrsto let samoumevno služi pretežno hedonizmu in novim apolitičnim generacijam? O tem bi veljalo natančneje spregovoriti v samostojnem članku, a vendar je treba poudariti pomen razumevanja zgodovinskega konteksta oblikovanja pričujočega žanra. V razmislek naj ostane vprašanje, kje se je rock danes ustavil… No, mogoče pa je to vendarle naivno pričakovati in bi morali za navdih potipati večkrat v »podtalje« (underground) …
Kakorkoli že, album se zanimivo konča z verzi: »Ni časa za bele zastave. Zdaj čas je, da zaživimo in zamenjamo program.« – kar lahko interpretiramo kot ironično napeljevanje na prepotrebno spremembo v zadušljivem polju glasbenih trendov, ki diktirajo, oziroma bolje, ukalupljajo ustvarjalnost. Torej, ni dovolj zgolj preklopiti na drugo postajo, temveč zamenjati perspektivo, v temelju. Ni dovolj ali pač?
Seznam skladb:
1. Ni dovolj
2. Vidim ti v očeh
3. Hladne noči
4. Hodim naprej
5. Dej povej
6. Iluzija
7. Potnik
8. Ocean
9. Tri pike
10. Bele zastave