Predzadnji večer letošnjega Jeffa se je zaradi napovedanih padavin preselil pod streho, v zgornjo, koncertno dvorano Pokrajinskega muzeja. No, dežja naposled le ni bilo od nikoder do pozne noči, a vendar je bilo zato nebo zelo »naelektreno«, kar je po svoje napovedovalo zvočno pokušino večera. Tokrat je bila na sporedu kombinacija dveh različnih svetov elektronske glasbe. Prvi je nastopil lokalni multiinstrumentalist, skladatelj in aranžer Denis Beganović-Kiki, z umetniškim psevdonimom KayKay. Svojo glasbo je predstavil v precej neobičajnem prostoru, ki je bil za ta namen zatemnjen in opremljen z učinkovitimi barvnimi reflektorji, in tako pričaral samosvojo atmosfero. Tokrat je KayKay predstavil avtorsko glasbo, računalniško generirane kompozicije v duhu elektronsko-ambientalne godbe. Osnovni ritmi in atmosfere so se »vrteli« iz laptopa, katerim je dodajal plasti sintesajzerjev ter zefektirane pozavne. Njegov izraz posega v lahkotnejše elektronske stile (triphop, IDM, minimal techno, ambient), katerih namen je zazibati ter »odpeljati« poslušalca, kar pa je po drugi strani dokaj redko slišati v živo in v takšnem kontekstu. Ali mu je to uspelo, je seveda stvar posameznega poslušalca/poslušalke. Vsekakor je priklical v spomin nekaj imen sodobnih elektronskih jazz smerokazov, kot npr.: Nils Peter Molvaer, Murcof, Erik Truffaz ipd. Prijetno umerjeno, a brez večjih presežkov.
Drugi so na oder stopili Litošt, trio, ki se je pred nekaj leti pojavil na sceni in ubral skoraj nasprotno pot. Elektronske inštrumente (analogni sintesajzerji-moogi in podobne mašine, različni efekti, laptop) so povezali z bobnarskim setom, ki pa je prevzel vlogo matematičnih ritmičnih formul. Bobne z obeh strani obdajata Vitja Balžalorsky in Boštjan Simon, od koder pošiljata valove arpeggiranih, vrtoglavih elektronskih pasaž, ki jih bobnar Bojan Krhlanko vešče drži skupaj v skoraj strašljivo sterilnem/trdovratnem groovu. Pristop tria Litošt izhaja iz okolja IDM in sorodnih stilov, vendar obenem prisega na odprtost improvizacije. Svoj nastop so pričeli z razpršenimi elektronskimi impulzi, ki so napovedali, da bomo priča relativno nekonvencionalni glasbi, ki ne nosi veliko oprijemljivih točk (ali etiket, če želite). Nastop je bil opremljen z močnimi vizualijami, ki so segale čez oder. Skladbe iz prvenca (Litošt, Založba Radio Študent, 2012) so v živo zazvenele še bolj intenzivno, gosto, hrupno ter s tem dokazale, da svojo širino in večplastnost dobijo šele v živi izvedbi. Pri tem je bilo moč začutiti presenečenje, mogoče celo nelagodje v publiki. Brez pretiravanja bi lahko dejali, da v obalnem prostoru preprosto nismo pogosto priča tovrstni glasbi, sploh pa ne na (pregovorno) lahkotnih (poletnih) glasbenih dogodkih, ki tu prevladujejo. Nastop so zaključili v dobri uri ter redkobesedno zapustili oder in vidno utrujeno publiko.
Tokratni Jeff je nedvomno programsko izstopal, a žal ne v polni luči, saj omejujoč muzejski prostor ne zmore takih vibracij in čara spodnjega vrta. Glede na dane pogoje pa se je Jeffova ekipa ponovno izkazala pri organizaciji. Še takšnih večerov in odprtih ušes – naj bo rezime večera.
Fotogalerijo petega Jeffa si lahko ogledate TU