Žiga Rustja – Z moje perspektive

V znamenju balade – Žiga Rustja

Prvi pogled na celostni izdelek debitantskega albuma Z moje pesrpektive avtorja Žige Rustje s sterilno temačnim ovitkom me je že na daleč presenetil. Na zadnji strani se nahaja rdeči logotip “major” slovenske založniške hiše Dallas Records. V tekoči dekadi 21. stoletja so založniški giganti v veliki večini opustili podporo že uveljavljenim glasbenim skupinam, novopečene izvajalce pa v večinoma enostavno ignorirali ali jih po tekočem traku popredalčkali na samo dno. To, da je Žigi uspel prodor v eno »elitnejših« založb že s prvencem, je zame prijetno presenečenje. Za uvod nam že sam logotip napove, da gre za izvajalca, ki je prijazen za radijske postaje in verjetno trženjsko dovolj komercialen.

Album se prične z “Intro-m”, ki je prav tako kot platnica v temačnem slogu in nas popelje v občutek, da bo prva skladba v tršem rokerskem stilu, nakar preliv v uvodno pesem razočara, saj ne doseže tistega poka,  ki ga pričakujemo. Začne se pesem »Na kavču« v ameriško pop–rokerskem slogu, ki deluje žanrsko rdeča nit celotnega albuma. Pesmi so v srednje počasnem ritmu v večini balade, ki slonijo na kitarskih »rifih – arpeggiih«. Album se iz pesmi v pesem lepo preliva, a ne pušča tiste magije, ki bi pritegnila, da bi si ga želel še enkrat zavrteti. Pri Žigovem petju se večkrat zazna prijeten »feeling« in iskrena interpretacija, ki je za prvenec pohvale vredna. Na drugi strani pa besedila ne povedo nič novega in ne vsebujejo ničesar, kar bi bilo »catchi«, da bi se te dotaknilo. Tako se do četrte skladbe »Nisi sam« (5. o spisku) ne zgodi prav nič presenetljivega. Pesem z najhitrejšim ritmom in uvodom, ki je v dance slogu, pa se tudi tu ne uspe izogniti melanhoničnem občutku, ki se pojavlja skozi celoten album. Minute tečejo in nič dotakljivega se ne pripeti do skladbe »Ker je poletje«. Že sam naslov nam poda občutek, da avtor želi predstaviti nekaj veselega, lahkega, poletnega, se pa interpretacija in »feeling« v tej pesmi nekako ne zlijeta z glasbo. Zdaj je tudi jasno, zakaj je album v večini v baladnem slogu, saj je to tisti žanr, ki je Žigi trenutno pisano na kožo.
Pop-folk skladba z naslovom »Istrska« se po uvodni akustični baladi prelevi v istrsko kantavtorsko pesem. Avtor se ponovno pokaže v tem, kar najbolje zna, v slogu, ki mu dejansko leži. »Istrska« je sicer totalni »outsider« in nima prav veliko povezav z ostalimi skladbami, je pa morda ena zanimivejših stvaritev zgoščenke.
Zaključek precej kratkega albuma Z moje perspektive (ta vsebuje devet skladb) je ponovno v znamenju balade z naslovom »Tuj Kraj«, za katero je prav pred kratkim izšel tudi video spot.

Produkcijsko je album korektno predstavljen in nam v prvem planu predstavi Žigov vokal v svoji najboljši luči, ne prinese pa nam drznega zvoka, ki bi morda lahko za odtenek popestril celotni izdelek. Prav tako glasbeniki suvereno opravijo svoje delo z dodelanimi melodičnimi kitarskimi solažami, ne zazna pa se “feelinga benda«, kemije, ki je še zlasti potrebna pri albumu, ki sloni na baladah.

Medtem ko na albumu opazimo pomanjkanje osebnega izraza in kreativnih skladb, pa sama interpretacija in barva Žigovega vokala večkrat presenetita in upamo, da se bo z drugim albumom zgodil napredek, s katerim bo nastal izdelek, ki bo pustil večji kreativni glasbeni pečat.