Če je rock prebijanje zidov ustaljenosti in pravil – tako zvokovnih, kot tekstovnih – in obnašanja, naj bo tako tudi opisovanje rocka. Če rock ni popizditis, kakšen rock je to?
V koprskem Figa rock baru so v soboto igrali Straight Mickey and The Boyz iz Beograda. Prihajajo iz baze, ki se skriva v hiši Bigz; bivša tiskarna Bigz, pompozna opustošena socialistična stavba, je zdaj zavetje beograjskemu novemu valu, v državi, sključeni od vojne, izgubljeni generaciji velemesta, ki je brez svoje krivde izključena iz Evrope. Trenutno so nam in v Sloveniji najbolj znani Repetitor. Zanimivo je, da so mladi in udarni in delujejo na minimalizmu rocka. Po navadi minimalne zasedbe, največkrat trio, vračajo rock tja, kjer mu je mesto: v garaže.
“Če band v živo ne popizdi, potem se ne more šteti kot rock band”.
Tolikokrat smo že ostali brez besed, ko smo rekli, da se v rocku ne da nič več povedati – že v sedemdesetih –, nato je prišel punk s tako imenovanim triakordnim čudom. Potem izvrstni grunge in evo nova presenečenja. Kar se je ponovno izkazalo je, da je pravi udarni ali prvinski, garažni rock potrebno poslušati v živo. Sploh si ne predstavljam poslušati tako glasbo na plošči. V živo se sliši žvižganje strun, razbijanje škatel in potne obraze, ki zijajo v mikrofone. To je nezamenljivo ali priceless, kot se danes raje reče. Če se Repetitor bolj brzda in je ples med kontrolo in popizditisom, so Straight Mikey and The Boyz še bolj psihedelični, še bolj ušli z vajeti. Če bi morali opisati s primerjavo, zvenijo nekaj med Disciplino kičme in Partybreakers. Toliko se sliši dolgoletno delo basista Koje – Disciplina kičme, ki je zaznamoval beograjsko sceno in širše v 80-tih in 90-tih (kot so Boje in Obojeni program). Že 30 let je pa tudi res, da je nešteto bandov tudi sam produciral. Člane banda Straight Mickey and The Boyz si tudi sposodi legendarni Cane, pevec Partibrejkersov, ko nastopa z bandom Škrtice.
Trio je formacija, kjer mora vsak dati od sebe maksimum, nihče ni oproščen in se ne mora skrivati za drugim. Ne pozabimo Hendrixa, Cream, ELP, Primus, Prong, Nirvana… Meduzalem, NoAir… Predskupina Black Outt, odličen kvartet iz Postojne (formacija bas, boben in dve kitari), so bili brez vokala dovolj dobra podlaga za obetaven večer.
Če band v živo ne popizdi, potem se ne more šteti kot rock band. Če se bend ima za rock band, potem mora v živo popizditi in pika. Ne moreš pričakovati, da bo publika popizdila, če si sam indiferenten. Neil Young bi rekel: »It’s better to burn out, than to fade away«. Tisti, ki se misli razdajati na odru, naj se tega zave. Kristus, ki se je tega zavedal, je še danes največja pop ikona, če ne, bi bil samo navaden sprehajalec po vodi.
Avtor: Boris Bradač