Trg je bil nekoč mandrač ali notranje pristanišče za jadrnice in ribiške čolne. Nekoč se je nahajal zunaj mestnega obzidja, saj je najstarejše delno ohranjeno obzidje potekalo za današnjo občinsko palačo, zunaj njega pa je samevala le cerkev svetega Petra. Že v srednjem veku je bil obdan z najpomembnejšimi mestnimi palačami in hišami premožnih meščanov.
Današnjo podobo je trg dobil v 2. polovici 19. stoletja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le gotska hiša, imenovana Benečanka. Cerkev svetega Petra so 1818 obnovili. Delo so zaupali arhitektu Pietru Nobileju. Neorenesančno občinsko palačo na je med leti1877 – 1879 načrtoval in gradil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Giuseppe Moso in Enrico Nordio sta med leti 1885 – 1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga.
Ob zgraditvi električne železnice, ki je mesto v letih 1909 – 1953 povezovala s Portorožem in Lucijo, so po trgu eliptično speljali tirnice. Motiv te ureditve se kaže tudi v zasnovi današnje elipsne ploščadi iz belega kamna, ki jo je ob 300-letnici Tartinijevega rojstva projektiral arhitekt Boris Podrecca.
