Ko ga povprašaš za intervju, pokima. “Kdaj?” vpraša in ne komplicira. Dobila naj bi se pri Mefu, kar me je zelo veselilo, a me je takrat izdala viroza, zato me je nekaj dni počakal in srečala sva se na toplem soncu v Kopru. Ko ga sprašuješ, se tako zamisli, da ne opazi, da je natakar prinesel kavo in mora zato ob koncu intervjuja popiti mrzlo. A se zato ne pritožuje, postane pa resen, ko v roke vzameš fotoaparat in ga poskušaš ujeti v objektiv v trenutku, ko odgovarja na tvoje vprašanje.
“Protiutež ravno ne, oni so bili dve leti za nami,” pojasnjuje govorice, da so Faraoni v Izoli nastali kot neka protiutež koprskim Kameleonom. Sam je namreč sodeloval pri obeh ansamblih. “Ni šlo za nobeno rivalstvo,” pravi. So pa bili takrat Faraoni prvi bend, ki je imel kar dva bobnarja, ne na svetu, pa vendar. “Ob ločitvi enega od članov so žal ti posnetki na trakovih pristali v smeteh,” se nasmehne ob spominu na preigravanje psihadeličnih komadov. Kakorkoli so mu Koprčani ta “izlet” v Izolo že zdavnaj oprostili, letos so mu namreč podelili posebno priznanje za življenjsko delo in posebne zasluge mestu.
Po Faraonih ga je pot nesla v Nemčijo, kjer se je sprva nadejal ostati dve leti, iz katerih jih je nato zraslo 24. “Bom šel gor si nabrat malo denarja in se vrnil,” si je sprva mislil. A tam niso igrali psihadelije ali avtorske glasbe, temveč plesno glasbo, pa na čajankah. Zraven se je izučil za strojnega ključavničarja.
95′, ko so imeli Kameleoni v Kopru obletnico, “se je zgodilo, prišla je ženska vmes, nova ljubezen.” Zapustil je Nemčijo in fantom razkirl, da se vrača. Danilo Kocjančič je takoj ugotovil, da imajo pevca in bobnarja, skupaj z Zdenkom Cotičem in Jadranom Ogrinom so tako ustanovili skupino Halo in z njo legendarno Anito, “ki ni nikoli, čeprav jaz vem, da ni več nedolžna.”
Nato so ga sprejeli na Radio Koper. “Imel sem veliko srečo,” priznava, saj se mora njim zahvaliti za to, da je takrat ostal v Sloveniji. Celih 16 let je vodil oddajo Večno zelene melodije, tu pa tam se mu še vedno javijo zveste poslušalke.
Zdaj je v pokoju in se posveča drugim stvarem. Še vedno seveda koncertira, trenutno z Marinom Legovičem v duetu Rock the Pop. Eden njegovih hobijev je tudi kuhanje. “
Pomembna je uporaba začimb,” pojasni in mi zaupa “en zgodnjejesenski recept”. Hokaido bučo očistiš, pri tem lahko uporabiš sodo bikarbono, izrežeš pokrov, odstraniš semena. Nato zdušiš jurčke, lahko dodaš tudi riž. To daš v bučo, vse skupaj pa za dobre pol ure v pečico na 180 stopinj. “To imaš potem za prilogo k telečji pečenki, lahko pa dodaš še kakšno zelenjavo in imaš totalno vegeterijansko jed,” se navduši in ob tem pove, da je za pojesti tudi koža buče.
Bloody Mary sicer ne zna pripraviti, si je pa prebral zgodbo in recept ob tem, ko je letos na MMS-u nastopil z istoimensko skladbo. “Pravijo, da je dobro za mačka,” se zasmeji. Tudi sicer so ženske pogosta tema pesmi, ki jih prepeva. “Zanimivo je, da je zadnjih 16 let ženska pisala besedila, ki jih pojem,” razkrije in doda: “To mi je pisano na kožo, to lahko kredibilno prodam in ljudje celo verjamejo, da gre za zgodbo, ki se mi je res zgodila.”
Kar tri ženske se mu bodo tudi pridružile na koncertu, ki ga bo imel v soboto na Titovem trgu ob 50-letnici svoje kariere. “Želel sem imeti lokalno obarvano zasedbo,” pravi o Poloni Furlan, Aniki Horvat in Steffy Stipančevič. “Bo pa zelo zanimivo,” napoveduje repertoar od Kameleonov do R’n B’ –ja in rock glasbe. Potem namerava narediti še nekaj koncertov po Sloveniji. “V Ljubljani še ne vedo, da lahko pojem štiri ure,” se še pohvali in doda, da bo potem videl, kako naprej, vsekakor bi rad ostal v glasbi, obenem pa oder tudi prepustil mlajšim.