){kind=link}
Nedavno je izšla nova stvaritev obalne skupine Toxine, ki je med bolj aktivnimi in marljivimi v tukajšnjem prostoru in je s številnimi koncerti, videospoti, sodelovanji večkrat opozorila nase. Svoj drugi album so sugestivno naslovili Now O’clock in je izšel pri italijanski založbi Blue Tattoo Music. V primerjavi s prvencem Ever Wordless (Subkulturni azil, Akord records) iz leta 2013, so z novim albumom malce bolj pohiteli in ga v krajšem času zaključili ter materializirali v 11-ih skladbah. Nekatere pesmi so fantje pred tem že preizkusili na številnih odrih kot tudi v manjših akustičnih intervencijah. Zato s(m)o tisti, ki skupini sledij(m)o ves ta čas, z zanimanjem pričakovali novo izdajo. Le-ta je bila posneta v homestudiu v Padričah in producirana s strani vsestranskega Mitje Cerkvenika (jesusonecstasy). Vse skladbe so bile posnete v sestavi prvotnih članov, ki pa se je nepričakovano spremenila, saj sta skupino nedavno zapustila basist Jaša Hedžet in bobnar Gregor Brajkovič. Njihovi mesti sta zasedla Erik Čebokli na basu in Aleš Zorec na bobnih. Ob boku pa jim ves čas stoji Žiga Fabbro na saksofonu, sintih ipd.
A preidimo kar k vtisom svežega albuma. Kmalu po pritisku tipke play in prvem poslušanju je slišati spremembo v zvoku, produkciji in celotnem flow-u njihove glasbe. Album nedvomno priča o edinstveni uigranosti prvotne zasedbe, saj kot celota ohranja tisto organsko/live komponento. Sliši se tisti Toxine »prizvok«, ki pa se skozi album spreminja. Vse se začne z uvodnimi udarci skladbe Float Your Signifier, s katero so začinili marsikateri koncert, saj je bila del že prvega repertoarja in zveni zelo live odprto. Čeprav njena umestitev na začetku deluje nenavadno, mogoče malce dolgovezno je zanimiva kot izhodišče, saj jo lahko razumemo kot most med preteklimi in sedanjimi Toxine – kot premeščanje označevalcev… Zatem pa se začne razpirati nova perspektiva njihove glasbe. Sledeče skladbe dajejo vtis, da stojijo vsaka zase, čeprav jim je skupen nekakšen »laid-back feeling«, ki je nadomestil funkoidnost prvenca. Tukaj mislim na same strukture skladb, ki so vsaj v prvi polovici albuma bolj kompaktne in bolj »pop-song-oriented«. Kasneje sledijo malce kompleksnejše skladbe, začenši z Six Ate Each Other, ki preseka flow albuma z zanimivim obračanjem ritmičnih vzorcev. Zatem se tempo umiri v akustični del s skladbami Forgive the Weather in Sottovento, ki pa ne pustita večjega pečata, saj se vokal in melodije nekako ne razvijejo. Vendarle zatem vse skupaj eskalira v bolj progresiven zven v zadnjih treh skladbah (izpostavil bi spevno intrigantno Skin Crying For Yin). Besedila so tokrat občutno krajša in tudi jasneje odpeta/zrecitirana/deklamirana. Med vsemi po svoje izstopa komad Metatune, ki je nekakšen bizaren zappovski prispevek, a v poteku albuma deluje malce prisiljeno. Besedilo se na sarkastičen način poigrava s pop formami skladb, ki jih Tomi zabavno interpretira, kar bržkone najbolje deluje v živo.
Produkcijsko se nov izdelek kvalitativno razlikuje od prvenca. Kitare so široke in vsak aranžma pride lepo do izraza. Bas je vseskozi pulzirajoč, jasen, vendar zvočno mu večkrat umanjka dinamike oz. je zavoljo splošnega zvena skladb preveč limitiran. Bobni zvenijo organsko, kot da bi jih poslušali v vadnici, kar je res pohvalno, saj so nadpovprečno v ospredju in tako ohranjajo ravnotežje. Gledano kot celoto, pa se v agresivnih in glasnih delih komadov zdi, da zmanjka tista gostota, »žmoht« v razmerju kitara+ bas : bobni. To pomeni, da ostaja nezapolnjen prostor, ki ga terja tovrsten šus.
Artwork albuma je dokaj minimalističen in skorajda antipol kolažu iz prvenca, ki so ga prekrivali sloji neskončnih besed. Vendar pa pusti vtis, da je na hitro narejen in ne glede na to, da ni navedenih besedil, zgleda kot da mu še nekaj manjka. Morda je pa to tudi namen in s tem posledično nakazuje na nekakšen obrat v njihovem izrazu.
Če povzamem, smo na novem albumu Toxine priča raznovrstni godbi, ki sega od bolj »popevkarskih« do kompleksnejših kompozicij, ki potrebujejo več časa, da pridejo v uho. Vendarle je slišati, da gre za neke vrste album »prehoda«, kateri bo odvisen od zamišljene smeri v novi postavi. Na tej točki sem dobil vtis, da ni prav jasno kam se skupina glasbeno podaja, v kakšnem glasbenem miljeju bi se želela predstaviti in na kakšen način. Vse to bo namreč v prihodnje oblikovalo njihov slog in zvok, ki trenutno še koleba na osi mainstream (radio friendly) : alter, če zelo, zelo poenostavljeno ponazorim. Simboliko naslova lahko torej razumemo kot odločno napoved novega poglavja skupine, ki se bo po odhodu dolgoletne ritemsekcijske naveze šele začelo pisati. Težko bi rekli, da se prelom ob zamenjavi polovice benda pozna na albumu, vendar bo imel gotovo učinek na usmeritev skupine v prihodnje. Album Now O’clock priča, da je zanosa veliko, ustvarjalni proces pa bo pokazal možnosti »ravnotežja« ali nadvlade med omenjenima skrajnostnima, s čimer utegnejo suvereno (s)furati ter izoblikovati svojo linijo/vizijo/špuro. Čas je zdaj in zdaj je čas, da prisluhnemo in seveda preverimo kako zvenijo v živo.
Seznam skladb:
- Float Your Signifier
- Budget Symphonia
- Toxins vs. Toxine
- Metatune
- Heyday
- Six Ate Each Other
- Forgive The Weather
- Sottovento
- Good News For The Lost Generation
- Skin Crying For Yin
- Periods Part 2