Retrospektiva utrinkov dogajanj s Klubskega Maratona 2015 (KM15) se je zelo počasi sestavila na dan pred končnim dejanjem, ki bo drevi na Metelkovi pod imenom KM15+. Zbrani vtisi so le fragmenti spomina, ki jih lahko javno delimo, poglobljeni sledijo v bližnji prihodnosti v neznani obliki.
Zadnje dejanje te petnajstletne KM »tradicije« se bo zaključila s koncerti in DJ seti bivših še aktivnih maratoncev na Metelkovi na različnih lokacijah. Ekipa Radia Študent s sodelavci in podporniki bo na velik način praznovala petnajstletni obstoj s tako imenovanim prerezom KM. Zamudniki, ki so zgrešili prejšnje KM-je, lahko na to priložnost preverijo še delujoče glasbene tekače. Med njimi so seveda tudi obmorski glasbeniki. DJ set bo obvladal Marko Karlovčec, nastopili bodo še ne izgubljeni Walter Flego. Žal pa med nastopajočimi ni Dance Mamblite.
Za kratkim PR pogledom v prihodnost se lahko ozremo v preteklost. In štartamo pri koncu, torej dne 6. novembra, spet na Metelkovi v Menzi pri Koritu, kjer smo z MeduzeleM in ostalimi maratonci zaključili turnejo. Zaključni koncert je bil pričakovano najbolj obiskan. Množično so bili prisotni prav vsi, od publike do medijev. Nekaj utrinkov si lahko celo ogledate na Aritmiji. Na tem koncertu smo imeli čast spoznati Igorja Vidmarja, z velikim veseljem smo srečali nekatere organizatorje koncertov, ki so nas gostili na maratonski poti. Na ta večer so nastopajoče izčrpale ne le odrske vragolije, ampak tudi PR in ostala opravila. Kot pravi istrsko/kraški maratonci (MeduzaleM), smo v izogib izčrpanosti s seboj prinesli 25 litrov Malvazije in Refoška. Seveda je bila to le lanska zaloga. Za degustacijo je bilo še nekaj mladega, med katerimi je bil tudi tomajski Teran. S tako količino tekočine je bilo povsem enostavno preplavit zadnjo noč z nabito dvorano, nabitimi odrom in nabito količino raznolikih občutkov.
Po nastopu zadnjega »maratonca« NevemNevem, ki nas je še posebej pozitivno zmedel, smo se med maratonci poslovili kot taborniki ali če želite sotrpini. Zaželeli smo si čim več nastopanja – tudi skupnega ter namignili na morebitna bodoča sodelovanja. Nato smo se prepustili neznanemu. No, ne povsem, nekateri smo šli opravit istrsko pokorščino (nabiranje oljk), drugi so si privoščili zasluženi letarg. Skratka, totalen odklop od odra, ki je lahko popotnica v zaključek kariere ali pa pavza pred novimi stvaritvami.
A vrnimo se zopet v preteklost. Pred »razprodanim« koncertom na Metelkovi, smo 30. oktobra nastopili v družbi HAY v MC Hrasnik. Lokacija in organizatorji so bili vrhunski, čakala nas je ogromna »socialistična« kino dvorana. Organizator je poleg hrane poskrbel za nekaj platojev piva in za simpatičnega tonskega mojstra. Tonska je stekla razmeroma hitro in kakovostno, po moji oceni ena boljših tonskih in zvokovno urejen monitor na celotni turneji. MeduzaleM smo kot gostje nastopili prvi. Čas za štart koncerta se je nekoliko zavlekel zaradi čakanja na občinstvo, ki se je tokrat odločilo za drugo prizorišče ali domače stene (internet). Kakor koli je bilo treba špil odigrati in si zaslužit za potne stroške. Za peščico ljudi, ki je štela organizatorje in peščico sodelavcev, tonskega in so-skupino, smo odpizdili na solidnem nivoju predzadnji koncert. Vsekakor je bilo vzdušje, kljub velikem manku publike, prijetna izkušnja. Da ne naštevamo količine trojanskih krofov, ki smo jih progutali pred koncertom.
24. oktober U…Dolenjske Toplice. To pa je platz! Kewdr, po istrsko je najverjetneje kantina. Mogoče bi mu Slovenci rekli klet. Kakor koli. Prva stvar, ki se mi je nabila v glavo je »ta plac je manjši od stanovanja od moje none. Ampak pazi, šank je večji od odra, kar kaže na prefinjeno klientelo. Super, dobro bo!«. Za našim prihodom v zapuščeno klet se naslika tonski, ki se je izkazal kot gospod tonski. Take tonske – tehnike, iščejo velike produkcije ala. Metallica ali sir. Paul McCartney. Brez heca. Za turbo tonskim, se je pojavil še organizator, ki je s seboj prinesel naj-jačo mineštro, ki smo jih imeli možnost preizkusiti na poti po klubovju. Stric iz Mladine bi ga odlično ocenil oziroma s sito prevrnjenim možicljem. Koncert so tokrat otvorili NevemNevem in za njimi je bilo nekoliko zajebano igrat. Kdor jih je slišal, ve zakaj. Naš nastop je na pol uspel, vsekakor smo zmleli kar se je dalo zmlet, nato pa uživali naše sadove na nabitem after party-ju. Seveda ni problem nabit deste kvadratnih metrov kluba, je pa bila res huda žurka s super ljudmi v najjači party kleti na okoli. Na srečo so tudi na obali podobni »norci« in prostori, a ti so na skrivni lokaciji. Da ne pozabimo, kot češnja na tortici, smo teden dni po koncertu dobili še posnetke koncerta iz Kewdra, torej dodaten suvenir k spominom iz Dolenjskih Toplic.
Povsem nasprotne občutke smo imeli v “high tech” dvorani Kompleks (Ravne na Koroškem) dne 23. oktobra. V primerjavi z vsemi videnimi klubskimi prostori, je dvorana »ogromna« in akustično najbolj izdatno zrihtana. Skratka, pomanjšana Kino Šiška. Vendar izgled ni vse! Maratonski nastop je tako na nad-klubsko-standardnim odrom izzvenel v prazni dvorani. Za nameček nas je pričakala še trda postelja. Saj ta koroški biser na žalost ne premore spalne opreme in prostorov. Tako smo si člani bandov za spanje delili oder in parter. Srečnež pa si je lahko za mehkejši spanec privoščil bobnarski tepih.
16. oktober Ilirska Bistrica – MKNŽ. MKNŽ je institucija. Pravijo, da je MKNŽ najstarejši klub v Sloveniji, če ne celo v stari dobri Jugoslaviji. V prostorih te že kultne zgradbe je začutit poseben vibe, neko energijo, ki pronica iz tal in zidov. Na odru MKNŽ-ja so se zgodili nešteti koncerti. Legenda pravi, da naj bi se zgodili tudi ameriški The Mars Volta. Pripoved dodaja, da je bila njihova predskupina dosti boljša. Kaj čmo? To je klubski raj. Vsekakor status takega odra terja svoj davek na muzičarjih in mislim, da smo tokrat občutil to na lastni koži. Ker spet ni vse v prostorih in nepremičninah, smo v naših želodčkih začutili tudi neverjetno blaženost.
Kuhar »Dujc« nam je razvajal brbončice z enolončnicami (Vegan in neVegan), domačim kruhom in dulcis in fundo – še z orgazmično sladico s pinjami. Lahko verjamete na besedo, da se je za to večerjo splačalo naredit vse kilometre na tem maratonu. Med drugim smo še poskusili domače črno vino iz Francije, različne variacije medic, brinjevca, viljamovke in drugih domačih dobrot. Enostavno krasno. Pred odhodom na oder smo se ritualno zglasili v sosednjem kafiču, kjer se je čas ustavil. In to ne za lokal – o tem kdaj drugič. Tako smo se oddolžili lokalnim bogovom, ki so privolili našemu nastopu. Skupaj s Pearsons from Porlok smo odigrali soliden koncert v delno polni dvorani. Po koncertu je sledil raztur. Nekateri so se zdravo pobrali domov, drugi so omagali in izkoristili prijetne spalnice v prostorih nad dvorano, tretji pa smo kot kaktusi nemo sodelovali v babjem pogovoru na odru do zavidljivih 7ih zjutraj. Nekaj po bliskovitem power napu, smo ponovno obiskali božji kafič in zaman čakali na rešitev naših mačjih tegob.
10. oktober ZAKON – Vrhnika. Priznam, ta klub je bilo res težko najti. Ne zaradi megle, ampak zaradi prekleto močnega naliva. Kljub nalivu smo srečno prispeli na lokacijo in odkrili prijeten srednje velik klub z lokalno pridelanim pivom in ločeno dvorano za koncerte. Kljub nalivu se je na koncert primajalo zanimivo število ljudi, ki so spremljali od prvega do zadnjega banda. Na tem koncertu se nam je na odru prvič pridružil Dejan Koban, deklamator skupine NevemNevem. Skupaj smo nabijali njegovo poezijo do onemoglosti. Vajo pa ponavljali vsak naslednji koncert do konca maratona.
2. oktober Cerkno – C.M.A.K. Neskončno ovinkov sredi najbolj zelenega dela slovenje vodi natanko tja, kjer se proizvaja največja količina kisika na sončni strani Alp. Sredi tega zelenja ob potočku/reki in pred širokim travnikom, se nahaja C.M.A.K. Manjši cerkniški klub premore dolgo tradicijo prireditev in koncertov. Tu nas je pričakala skulirana klapa v barvitih prostorih, ki so se takoj na začetku koncerta napolnili vsaj do roba. Na večini koncertov, so obiskovalci odhajali in prihajali. V prijetnem prireditvenem prostoru je v splošnem lepo zvenelo, kar je pozitivno učinkovalo na prisotne. V C.M.A.K-u so v večjem delu koncertiranja sledili dogajanju na odru in bučno zaploskali po vsakem venčkom. Pozorna publika, lepa lokacija in prikupni organizatorji razveselijo še najbolj zagrenjenega muzičarja, zato se z veseljem vrnemo v ta zakoten klubski biser.
26. september – Baza 13. V industrijski zgradbi sredi Kočevja se nahaja Baza 13. Na prvi pogled se nam je zazdelo, da smo se vrnili v osnovno šolo, kjer so bili podobni zidovi in vzdušje med njimi. Dodatek k vzdušju so prispevali grenčica in viski, ki so nas pričakali na mizi. Za tem so padli, še narezek in tapas. Do večera smo se neverjetno zabavali v zaodrju (pisarna z dvema mizama), kjer smo se stlačili skoraj vsi bandi skupaj z organizatorji. Bilo nas je okoli petnajst do dvajset na štirih kvadratnih metrih. Tam je bila večja zabava kot pa na odru, tako da je bilo vsem malo težko zapustit ta prostor in se postavit na oder. A kakor koli, na silo smo se spravili in zagnali koncert. Delno polna dvorana se je počasi praznila proti koncu zaradi ekstremne glasnosti. Na odru pa se nismo zavedali glasnosti. Sramežljiv aplavz nas je pospremil iz odra, od koder smo na hitro zdrknili v »back stage«, kjer se je nadaljeval prej prekinjeni žur. S težkim srcem smo se napotili proti domu, kajti v Bazi 13 je bilo dogajanje še v polnem teku in se nam ni ljubilo oditi.
19. september – INDE. Drugi koncert smo odigrali pred vrati v »alter skvotu« v zapuščeni tovarni INDE. Na koncert je prišla velika večina znancev in dogodek se je hitro odvijal v prijetnem vzdušju. Večina obiskovalcev, ki je bila prvič v teh prostorih, se je navdušila nad njimi in nastopajočimi. Za izjemo finala smo bili v INDE Platformi deležni največjega obiska. Kljub slabšemu zvoku smo zaključili lep večer in si zaslužili okusen »čili kon karne senza karne«. V INDE smo se okrepčali in popravili okus za nadaljevanje klubske turneje.
18. september – MCC Celje. Prvega koncerta na turnej se ne pozabi kar tako. V na prvi pogled glanc novo urejenemu MCC-ju s fancy kafičem in ločeno koncertno dvorano nas je pričakala peščica poslušalcev. Vsekakor je bilo to pozitivno, kajti zvok, ki smo ga dobili iz dvorane proti odru je bil tako glasen in udaren, da smo čutili posledice še naslednji dan. Kljub čepkom v ušesih, je levo uho utrpelo poškodbe in nam veselo žvižgalo še v naslednjem dnevu. Da ne govorimo o omrtvičenem levem delu obraza. Poškodbe smo nekako zakrpali z nekaj že toplih piv in ostanki mrzle pice.
Tako nas je prvi koncert pripravil (razdevičil) na vikendaško turnejo, ki se je dogajala od sredi septembra do začetka novembra. Na poti smo spoznali čudovite ljudi in obiskali mesta, ki jih v drugih okoliščinah zagotovo ne bi. Kilometrina ni bila zanemarljiva, prav tako odrske izkušnje o katerih bomo razmišljali v naslednjem razmišljanju.
