Suveren obrtniški rock iz Obale – Recenzija prvenca Sixtynine.
Pred nami imamo dolgo anticipirani prvenec obalne skupine Sixtynine, ki je nase opozorila s premišljeno promocijsko kampanjo singlov in nastopov od davnega leta 2012 dalje. Album se je torej rojeval kar nekaj let in se materializiral ob prehodu v letošnje leto. Lotiti se tokratne recenzije predstavlja svojevrsten izziv pri intepretaciji nečesa tako jasno zapakiranega in nujno kliče po refleksiji širše popularno glasbene produkcije. Gre za primer dovršenega obrtnega izdelka, ki ga lokalna mainstream novinarska srenja postavlja kot referenco kvalitetnega in profesionalno izpiljenega glasbenega projekta, kateri domnevno kot nadpomenka začrtuje kako se »stvarem streže«. Bend, v katerem med prepoznavnejšimi člani nastopa pevec in »tuttospettacolo« Tomaž Klepač se je podal na ambiciozno pot mainstream pop-rock produkcije, ki pa ni tako samoumevna in jasna, kot se zdi na prvi vtis. Na prvi pogled/posluh je vse jasno, vse je tam, kjer mora biti in stvar stoji. A vendar marsikaj ne stoji, zato poskusimo iti globlje. Provizorično bom izdelek pojasnil s sledečimi sklopi: forma glasbe, produkcijski prijemi, skladbe in besedilna sporočilnost.
Kar se tiče forme glasbe smo na albumu priča sredinskemu pop-rocku, ki ima že nekakšno »tradicijo« ali pa blagovno znamko »made in Obala«. Člani skupine prihajajo iz več relativno podobnih lokalnih bendov z izjemo bobnarja Igorja, ki ima v nogah in rokah nekaj kilometrine tršega metala. Slišati je vplive t.i. »klasičnega/starega« rocka ter pop-rock glasbe s prehoda 80-ih/90-ih let (v prvi vrsti Guns n’ Roses, Bon Jovi ipd.). Gre torej za pop formo skladb, ki bazira na električni kitari, mestoma tekočem ali pulzirajočem basu, klasično rokerskem bobnanju ter seveda nastopaškem petju. Strukture so bolj ali manj jasne in »udomačene«.
Produkcija albuma temelji na – kot skupina uvodoma pojasni – surovem posnetku, ki je bil nato le zvočno obdelan z mixom in masteringom pod glavno taktirko producenta Andree F, ki je med drugim pomagal tudi pri besedilih. Zvok inštrumentov je dodelan in šus cele plate primerljiv s sodobno pop-rockovsko produkcijo. Najbolj izstopa zvočno dodelan vokal in polne kitare, medtem ko sta bas in boben občutno potisnjena v ozadje in brez potrebne širine, kjer bi npr. strune basa res vibrirale ali bobnarski snare zarezal na polno. Kljub sklicevanju na oznako »100% organski R’n’R« (no autotune, drum replacement, virtual instruments, amp simulators) je zvočna produkcija daleč od surovega garažnega rocka (recimo Sonic Youth, Nirvana ali kasneje prvih Arctic Monkeys, Queens of the Stone Age ipd.) in ni moč spregledati, da gre za del trenda (marketinški trik?) zadnjega desetletja.
Skladbe na albumu se vrstijo v sledeči dinamiki: začetna balada Don’t Give Up nas poveže z osrednjimi bolj ali manj energičnimi in plesnimi komadi, ki se zaključijo s sklepno skladbo Still Dreaming. Pri naslovni skladbi se vmes pojavi tudi sample iz vojne v Iraku, ki skuša aktualizirati tematiko besedil, a žal deluje bolj kot reminiscenca na obdobje bendov, ki so počeli podobno (npr. Metallica, Guns n’ Roses) in ni čisto jasno, kaj tam počne. Aranžmaji skladb (gostujoči spremljevalni vokali, ploskanje, godala, klaviature) zgolj nekoliko popestrijo zvok, niso pa nepogrešljivi. Kot dodatki so seveda tipični element tovrstne produkcije, a ne moremo mimo vprašanja smisla le nekaj sekundnih »lepotnih popravkov«, ki bi sicer lahko zveneli intrigantno, če bi se jim namenilo več prostora.
Besedila večinoma govorijo o izpovedi ljubezni in drugih občutkih preko jasne in preproste rabe angleškega jezika. Le v predzadnji skladbi se dotakne bolj »barske« klientele in poskrbi, da ne bi jemali ljubezni preveč resno, saj obstaja tudi »one night stand«, ki zaziblje v omamo sobotne noči in (rutinsko) odganja skrbi (Delirium sindrom?). Lahkotnost besedil in klišejske angleške fraze same po sebi niso dovolj, da bi lahko verodostojno opevali ljubezen, ki je vse prej kot preprosta in apolitična komponenta družbenega tkiva. Skratka, ljubezen je rdeča nit, ljubezen je trend, ki se v sorodnih muzikah že nekaj časa propagira kot pragmatičen odgovor na »težke« ali celo »banalne« vsakdanje teme politike in družbe. Ali je to res dovolj iskreno, pustimo odprto poslušalcem/kam.
Če strnemo misli, lahko zaključimo, da so Sixtynine s prvencem You Are Me ogromno truda vložili v formo in promocijo svojega projekta, vendar so v tem tudi izgubili lasten pečat. Nedvomno lahko slišimo, da je glasba na ploščku zapakirana po najnovejših standardih, všečnega ter radio-friendly pristopa. Na vsakem koraku je slišati aranžmajske prijeme in zvočno sliko izdelka, ki se umešča v sodobno pop produkcijo in stavi na preverjene formule. Pop-rockovske strukture in dinamike z obvezno prevladujočo kitaro se potikajo po klišejskih obrazcih/vzorcih in prej kot o avtorski/prepoznavni godbi pričajo o skrbno pripravljenem in zapakiranem projektu. Pred seboj imamo torej suvereno obrtniški glasbeni izdelek, ki stavi na ziheraško logiko; ustvarjalna vnema štirih soigralcev izrazi potencial, ki pa podleže avtoriteti popularno-glasbene produkcije. Še en dokaz »kako se to dela« in »ko se nekdo nekaj gre«, preden bi si ustvaril trdo kožo s špili po klubih, beznicah in drugih placih. V končni fazi, ali ni R’n’R tam začel in si danes le domišlja, da igra tekmo na stadionu? Odvisno od ambicije skupine torej. Nedvomno se v času, ki je potreben za tovrsten projekt, veliko glasbe zgodi, zvrsti se mešajo in oplajajo, najdejo svojo pot po »drugačnih« kanalih, ki so hitreje odzivni in bolj ažurni. Izvirnost in svežina idej je večen trend, ki ga glasbena industrija vedno znova reciklira in kapitalizira, a vendar najbolj iskreno in neposredno prideta do izraza brez posrednikov. Pričujoči izdelek je žal ravno nasprotje, saj navzven deluje kot tendenciozni projekt, ki zaradi vseh vpletenih »zamuja vlak«. Če poenostavim z obrnjeno krilatico: »Kids, DO TRY that at home!« Vsekakor, skromnost velja.
Seznam pesmi:
- Don’t Give Up
- Believe
- Morning
- Good Trade
- Sunlight Hour
- Come To Me
- December Love
- You Are Me
- Lazy Crazy Thing
- Still Dreaming