Prejšnji torek je Portorož dokončno umrl, prodali so njegovo dušo oziroma še zadnji njen ostanek. Vlogo poslednje trdnjave »normalnosti« v vedno bolj turbo Portorožu je že dolgo igral Kanela bar, a se je po dolgoletnih napovedih Javnega podjetja Okolje Piran sedaj le uresničila deložacija.
Piece of Crap
V zadnjem desetletju se je Portorož (v sozvočju s splošno klimo) počasi spremenil v zbirko fancy kafičev z omejenim rokom trajanja, katerih edini koncept so variacije na temo »cultivating a beautiful life«, če si izposodim slogan nekega sorodnega koprskega lokala. In eden po eden so istočasno propadali ali mutirali v parodije same sebe npr. nekdanji Gianni, Tivoli, Lido bar, izven samega Portoroža tudi Rok bar in Punta bar, pa še nešteto drugih bi se našlo. Še sam Avditorij je brez boja prepustil prevlado nad kompletno kinematografsko ponudbo in postal samemu sebi namen.
Plastic People
Tako je Kanela pod vodstvom Dragana Sojiča počasi ostala edini rock’n’roll (mišljeno kot način življenja) otoček v popolnoma izumetničenem in izpraznjenem Portorožu. Izpraznjenem kakršnihkoli vsebin, izpraznjenem vrveža lokalnega prebivalstva, izpraznjenem estetike in izpraznjenem duše, ki jo je nekoč to mesto imelo. Ta izpraznjenost leži na grbi občinskih oblasti, ki si že desetletja ne prizadevajo za popolnoma nič drugega kot za ta cheap turizem. S takšnim koncipiranjem turizma občina omenjenega rock’n’roll otočka seveda ne razume kot nekaj, kar pod svojo streho združuje vse drugače misleče v mestu, pa še koga enako mislečega zraven, ampak ga dojema kot oviro k totalni plastifikaciji mesta.
Mein Kapital
Kar je čisti idiotizem. Ne glede na to, ali ti je Kanela kot prostor, koncept ali kot Dragan Sojič všeč ali ne, je dejstvo, da je to bil edini ventil za populacijo, ki se je po tuji volji znašla v mondenem (od same mondenosti ne ve, kaj bi samo s seboj) okolju visokih cen, pomanjkanja parkirnih prostorov, svetlobnega onesnaženja in splošnega casino/koktejl kretenizma, ki ga promovira večina tamkajšnjih lokalov, športnih trgovin in slaščičarn, kjer se zbirajo lokalni povzpetneži v belih oblekah s šampanjcem v roki.
Glas o Kaneli, kjer so se poleg mladih rokerjev zbirala tudi pomembna imena glasbene scene, je segel daleč naokoli. A Kanela ni bila le kotiček za pivo in Rolling Stonese – za svojega so ga vzele generacije in generacije mladih in manj mladih, posledično so bili obiskovalci pisana druščina v starosti med 15 in 70 let. Koncerti, čez 600 jih je bilo, so se tam odvijali vsako poletje, poleg tega je Kanela organizirala več koncertov na velikem odru na plaži. Zgodba je trajala 24 let in to v lokalu, ki ga je sestavljal šank in par stolov. To je zapuščina, ki je nobeden od instant »profit-oriented« slaščičarna-kafičev ne bo ne mogel ne hotel nadaljevati. Že zaradi »turizam über alles« logike bi morali prepoznati pomen Kanele za Portorož in okolico, a so kot vedno v piranski občini zadnji v vrsti domačini – tisti, ki jim je bil to »home away from home« in tisti prihajajoči mladi, ki tega, kar je Kanela predstavljala, ne bodo ne poznali ne razumeli in bodo kje drugje namesto Rolling Stonesov primorani poslušati The-Return-of-the-Son-of-Mambo-Kings. Skratka, kapital je spet nadvladal vse druge interese.
Private Hell
Ne glede na to, da se pogovarjamo o lokalu, je s svojim delovanjem Kanela na nek način vršila funkcijo kluba in bi morala Občini Piran in Okolju predstavljati javni interes – in preden se mi kdo zaradi te misli posmehuje, naj ga opomnim, da če v portoroški realnosti Kanela (kot zadnji tovrstni prostor) ne predstavlja javnega interesa, potem ga tudi nič drugega tam ne. To pa pomeni, da je Portorož kot celota samo še neki skupek zasebnih interesov – no, saj tako tudi izgleda.
Fotogalerija Nataše Fajon s pogreba Kanele je dostopna na tej povezavi.
Raise My Rent
Ker omenjeno javno podjetje pojma javnost očitno ne razume najbolje in na naša vprašanja o višini najemnin ne želi odgovoriti (arogantna izjava Okolja za javnost je dostopna tukaj), se bomo zanesli na podatke, ki smo jih pridobili od vodje Kanele, Dragana Sojiča. Pred 24 leti so od Okolja dobili v najem opuščen kiosk ter nekaj kabin za preoblačenje. “V lokal in okolico smo investirali takratnih 100.000 DEM, Okolje pa je na našo investicijo zaračunavalo najemnino v višini 1000 DEM mesečno. Ker nismo zmogli plačevati tako visoke najemnine, smo redno prosili za znižanje in leta 2002 nam je Okolje priznalo vložek v višini 60.000 EUR, najemnino pa hkrati zvišalo za še enkrat”, pravi Sojič. Leta 2008 je po dogovoru z Okoljem spet na svoje stroške prenovil sanitarije, ki jih je dejansko lahko uporabljal vsakdo, saj so tiste plažne odprte samo v času poletne sezone in se še takrat zapirajo ob 20. uri. “Pred prenovo smo imeli plažne sanitarije v najemu za 30 EUR mesečno. Po investiciji v višini 16.000 EUR so nam z Okolja kljub drugačnim predhodnim dogovorom poslali aneks k pogodbi, s katerim so zaračunali še dodatno najemnino v višini cca. 500 EUR mesečno, ki je na koncu zaradi usklajevanja z indeksom rasti cen v RS znašala čez 600 EUR”, kar je smešno, glede na to, da WC ni pridobitna dejavnost in bi stroške zanj moral kriti iz šanka, ki pa že tako ni zmogel pokrivati najemnine za lokal. Ker to ni bilo dogovorjeno, ni želel podpisati aneksa k pogodbi, vendar mu je Okolje poslalo dopis da bodo, v kolikor ga ne podpiše, odstopili od pogodbe.
Najemniki Kanele so ves ta čas Okolju in Občini dopovedovali, da takih najemnin na noben način ne morejo plačati in ponujali različne možnosti dogovorov, vendar se “prejšnji direktor Darij Barille z nami sploh ni hotel sestati in grozil z odpovedjo pogodbe, če ne plačamo vsega, župan se na seji občinskega sveta, kjer smo bili prisotni, s to točko sploh ni ukvarjal, zdajšnji direktor Alen Radojković pa je že maja jasno povedal, da nas bodo vrgli iz Kanele, tudi če plačamo vse.” Po njihovem zadnjem predlogu, da jim podaljšajo rok pred deložacijo še za en mesec, da ta čas naberejo vrtoglavih 25.000 EUR, v nasprotnem primeru pa sami izpraznijo lokal, jim je bilo obljubljen odgovor do 19.10., a ga ni bilo, Radojković pa se preko komunikacijskih kanalov ni odzival.
Vse poteze Okolja nakazujejo na to, da jim je bil vseskozi cilj zaprtje Kanele ali vsaj odvzem le-te trenutnim najemnikom. Mediacijo, ki jo je predlagalo sodišče, je Kanela podpisala, Okolje ne. “Visoka najemnina je bila določena z namenom, da se zaradi nezmožnosti plačevanja najemna pogodba prekine.” Tako je za Okolje lahko “zgodba zaključena in dodatnih informacij ne želimo navajati”.
Poraja se vprašanje, kako je možno, da javno podjetje sploh oddaja svoje prostore javnosti po tržni ceni in se ob posledični nezmožnosti plačevanja obnaša, kakor da samo za nastalo situacijo ni ne krivo ne (so)odgovorno in se izmika odgovorom. Popolnoma neokusen (in slovnično invaliden) zaključek sporočila za javnost “Stremimo novim poslovnim izzivom naproti” je sicer čisto v skladu z njihovim siceršnjim delovanjem v primeru Kanele. Občina pa ob tem kolaborantsko molči in s tem pritrjuje močnejšemu.
Fotografije: Nataša Fajon
