Kako prijeti raznovrstne in raznobarvne ljudske napeve/pesmi in jih predstaviti sodobni publiki vedo povedati v mladem glasbenem kolektivu Istranbul oz. istRaNbuL. Na naših straneh ste se o prvih dveh albumih in konceptu zasedbe že lahko podrobneje seznanili. Tokrat, v tretje, so se pesmi lotili po konceptu brikolaža in na pladenj postavili tudi vizualno ličen izdelek. Pričujoči LjepljenbRijkoLaž nas torej neobremenjeno odpelje na izlet v raznobarven svet glasb Balkana. Zasedba s samosvojimi eklektičnimi aranžmaji tokrat bolj kot preseneča, že utrjuje pričakovanja z bolj homogeno zvočno sliko. A spustimo se kar v sam srž njihove izbrane glasbe.
Kot rečeno, album zajema večinoma glasbene kolaže, sestavljene iz več verzij iste skladbe (drug jezik, ritem, glasbena interpretacija, ipd.) ter nekaj enotnih skladb (lep primer je eterična Bit’liste). Naslovi pesmi (npr. iJovanonke ali pa Čuhomati) kažejo na interni jezik označevanja v času komponiranja/vaj ali pa preprosto zlogovno kolažiranje izvirnika kot je jasno razvidno že iz naslova. S tem nakazujejo na igrivo in večplastno razumevanje samega ljudskega glasbenega izročila. Slogovno se komadi precej razlikujejo; slišati je mogoče nekaj hitrejših tempov swing, ska, neparnih ritmov od Makedonije do Turčije ter z vmesnimi igrivimi venčki. Skladbe si sledijo z razgibano dinamiko, začenjši s swingom Popuhau je, ki „sname krono“ in zagrabi za vajeti. Sledi sprehod skozi tipične makedonske ritme, kateri se umirijo v dveh čutnih turških skladbah. Ponovno se pojavijo tudi venčki znanih preprostih napevov (npr. Marko skače ali pa Fruške, jabuke, slive, Dekle je po vodo šlo, Moj očka ima konjička dva…), kjer se vokali posebej prepletajo in lepo spajajo. Kljub temu pa ravno ti venčki (Trikolo, Čuhomati, Đungla) nekako čudno izstopajo iz celotnega flowa in ne prepričajo popolnoma. Nemara bodo zablesteli v živih izvedbah, na albumu pa dejansko podirajo flow glasbe.
Nedvomno je „highlight“ Istranbulov(k) večglasno petje, ki je mojstrsko zaranžirano (prekrivanje, sopostavljanje, harmoniziranje, kanon, kontrapunkt itd.). Seveda ni nič manj prepričljiva instrumentalna sekcija, ki vse skupaj vešče plete (bobni, tolkala, kitara, bas, brass sekcija itd.) Pri ustvarjanju albuma se je zvrstilo več ljudi, saj je snemanje potekalo na treh različnih lokacijah in je s tem tudi sledilo konceptu albuma, kar je prej dragocena izjema kot pravilo v mainstream „etno“ produkciji. Ovitek in celotna podoba je ponovno plod piranskega umetnika Vaska Vidmarja.
Morda v celoti zmoti najbolj to, da pesmi preveva pretiran študiozen pristop in tehnična brezhibnost izvedbe, kar pogosto prevlada nad celotnim vibe-om oz. deluje togo. Slišati je namreč, da je glasba notno zapisana. Sama surovost prvotnih pesmi/napevov zato umanjka, saj je zavoljo orkestracije toliko inštrumentov celotna izvedba preprosto preveč precizna in se s tem tudi zaklene v tak modus operandi. Aranžmaji pogosto težijo k prevladi nad interpretacijskim prostorom. Posledično pogrešam širši prostor za improvizacijo oz. živo interakcijo inštrumentov in njih zvokov, saj je tukaj še veliko potenciala. Res je, da se v živih nastopih običajno ta šele razvija, vendar bi – glede na „pregovorno“ improvizirano naravo izvajanja in zvočenja ljudskih pesmi – to lahko bil konstitutiven element že na samem albumu. To poudarjam zaradi tega, ker se sliši, da se njihov pristop in interpretacija ljudskih glasb že od začetka izogiba konzerviranju ali lahkemu zabavljaštvu (kot je v zadnjih letih trend v poustvarjanju, princip:„tudi mi bi se šli malo etno“) in s tem vozi svojo linijo. Morda se utegne ta vidik še razviti, saj ga kot rečeno, vitalnost dotične glasbe vseskozi nagovarja.
Kakorkoli že lahko strnemo, da Istranbul s svojimi avtorskimi aranžmaji dokazujejo, da so glasbe iz tega kulturno-zgodovinsko bogatega prostora/konteksta ponotranjili ter se jih lotili na svoj način. Predvsem je prijetno prisluhniti glasbi, ki prikazuje kako povezan je (lahko) tukajšnji prostor in da je vihranje z etiketami (beri: nacionalizmi, narodnjaštva, etnocentrizmi) popolna zabloda. To, da se lahko prepustimo melodijam in ritmom od Prekmurja, prek Bosne, Makedonije do Turčije je preprosto blagodejno. Interpretacije omenjenih pesmi torej puščajo sledi in predvsem nagovarjajo na druženje in spoznavanje ob pesmi, ki je vedno lahko zatočišče ter predvsem povezovalni/združevalni element naše negotove družbe/ere. Torej, nujno preveriti v živo, menda že ta mesec v Kopru…
Skladbe na plošči:
- Popuhau je
- iJovanonke
- Manjskoro
- Bitlis’te
- Fsekaj Marko po ten sveti
- Hov Arek
- Trikolo
- Oj Đangurice
- zbLonga
- Kalađifrina
- Čuhomati
- Makedonka
- Đungla