Neformalni uvod: pred časom je kolega Bradač spisal recenzijo novega albuma Noair, kjer se je označil kot “fana” in zato izrazil pomislek o svoji objektivnosti in potrebo po “ločenem mnenju”. Tukaj je “ločeno mnenje”.
Natanko tri leta po izidu prvenca Existential so Noair udarili z naslednikom, ki so ga poimenovali Superhuman (samozaložba, 2017). Na prvencu so konceptualno obravnavali žrtev sistema, ta pa je sedaj postala sistem in kot taka nadčloveška in nepremagljiva.
Uvodni single Holly G. je suveren, a varljiv uvod v album, saj se Noair-ov pravi kvalitativni preskok in prostor, ki ga puščajo v glasbi, razkrijeta šele ob nastopu naslednje skladbe Colours, kombinacije programiranega ritma in živih bobnov Gregorja Brajkoviča. Šele ob pozornejšem poslušanju se zavemo, da skozi ves album nenavadnega, skoraj sintetičnega zvočnega spektra ne generirajo klaviature, ampak kitare (Maks Bembič in Aleksander Družina Sandoc). Pri Patterns se skozi zaključno improvizacijo celotne zasedbe prvič zares začuti, da je band v studiu snemal skupaj, sodobna produkcija pa ne omejuje njegove naravne dinamike.
Intenzivnejše Switcher, Piece of Chess in From A Near Distance to dinamiko dvigujejo in se v tem pogledu spogledujejo s prvencem, a ne spreminjajo prevladujočega »noir« razpoloženja, ki je več kot očitno rdeča nit in samouresničujoča se prerokba skupine Noair. Clockwork Dance z zanimivim riffovskim dvogovorom obeh kitar vrača zvok v nove tirnice, sledi pa mu poskočni Canvas for Thoughts, ki zaključuje »uradni del« albuma pred končnim jam-om.
V primerjavi z albumom Existential je zvok na Superhuman temačen, zelo temačen. Akustične kitare, orodje za svetlenje zvoka, so pozabljene, visoke frekvence na činelah so porezane. Temačnost pa ni samo rezultat postprodukcije, ampak tudi songwritinga. Glasbi so dodali prostor – kar ni odigrano, je vsaj tako pomembno, kot tisto, kar je. Počasne in zračne skladbe so tokrat zastopane enako kot hitrejše, band pa ni več le spremljevalna skupina glavnega avtorja Maksa Bembiča, ampak deluje kot homogena celota. Ko smo že pri Maksu: njegov vokal je postal bolj suveren, besedila bolj razumljiva, prepričljivejši in bolj basovski pa je postal tudi zvok basa (Jaša Hedžet Jajo). Produkcijski pop prijemi so se umaknili eksperimentiranju z efekti, neskromno, a premišljeno odmerjenimi in še vedno dovolj v ozadju, da ne vlečejo pozornosti nase, temveč podpirajo glasbo in dajejo Noair-ovemu kitarskemu rocku novo dimenzijo.
Koherentna glasbena celota si zasluži enako samozavestno vizualno spremljavo ovitka. Le-ta je spet delo Žane Šuran in v primerjavi s predhodnikom ravno tako predstavlja velik korak naprej.
Kratek in fokusiran izdelek, ki so si ga privoščili ustvariti Noair, zlepa ne bo ostal neopažen (kolikor je sploh še možno ustvariti opazen izdelek v glasbenem okolju, kjer je količina popitega piva večji faktor kot sama glasba). Superhuman je album za poslušalce, ki še znajo kupiti CD, ga poslušati od začetka do konca – in to večkrat, saj album še zdaleč ni na prvo žogo –, ki cenijo neponarejeno uigranost banda in vrhunski zvok. Pravzaprav gre za logiko iz že precej oddaljenih časov, a zveni zelo sveže in sodobno. Noair niso podlegli sindromu druge plošče. Pojedli so ga. Sindrom namreč.
Seznam skladb:
- Holly G.
- Colours
- Patterns
- Switcher
- Piece of Chess
- From a Near Distance
- Clockwork Dance
- Canvas For Thoughts
Zasedba:
- Maks Bembič: vokal in kitara
- Jaša Hedžet Jajo: bas
- Aleksander Družina Sandoc: kitara
- Gregor Brajkovič Brajko: bobni
Produkcija: Robi Bulešič