Intervju: Laurylin

0
1016

Letošnjo jesen mineva 10 let odkar so se Amanda, Linda in Apolonia Vidic, takrat v družbi še ene članice Rebeke Vidic odločile, da sežejo onkraj meja klasične glasbe in pričnejo z igranjem rock in metal uspešnic na godala. Prve priredbe, ki so takrat zazvenele izpod njihovih strun, so bile Smoke on the Water (Deep Purple), Highway to Hell (AC-DC) in The Final Countdown (Europe). Poiskale so bobnarja, se priklopile na “štrom,” dodale kitarske distorzije in se poimenovale Villinius. Počasi so začele širiti repertoar, ki je zajemal hite, kot so Sweet Child O’ Mine (Guns N’ Roses), Paint It Black (Rolling Stones), Paranoid (Black Sabbath), Fear of the Dark (Iron Maiden) itd. Dodajale so tudi avtorski repertoar in tako delovale predvsem na lokalni sceni ter gostovale tudi v sosednji Italiji. Leta 2011 so delovanje prekinile in se posvetile drugim življenjskim projektom. Zadeva se je začela ponovno prebujati leta 2015, ko sta sestri Amanda in Linda v godalnem kvartetu pod imenom Laurylin z violistko Ino Lorbek in violončelistom Igorjem Švarcem ustvarjali novo avtorsko glasbo. V začetku leta 2016 so s producentom Janom Baruco posneli avtorsko zgoščenko Eau de Toluen, pri čemer so sodelovali tudi Apolonia, bobnar Borut Praper in pevec Jan Bogatič. Septembra 2017 je izšel njihov videospot za skladbo Drop of Deliverance.

Zdaj v svoj repertoar vključujejo rock in metal uspešnice iz časa skupine Villinius in dodajajo nove, kot npr. Fade to Black, Nothing Else Matters (Metallica), A Tout Le Monde (Megadeth), L.O.V.E. Machine (W.A.S.P.), Children of the Grave (Black Sabbath) in druge. Delujejo kot godalni trio v sodelovanju z bobnarji in pevci ter ostalimi glasbeniki. Tako so se letos poleti z Janom Bogatičem preizkusili tudi v popolnoma drugačnem ambientu, in sicer so z avtorsko skladbo v slovenščini, Sanjal bom, nastopili na Melodijah Morja in Sonca v portoroškem Avditoriju.

Obletnico bodo glasbenice proslavile v družbi gostov (Maksim Vergan, Jerneja Umer, Jan Bogatič, Samo Turk, Matic Isovski in Marko Žerjal) v soboto, 17. novembra 2018 s koncertom v Centru mladih Koper, mi pa smo se ob tej priliki pogovarjali s prvo violinistko Amando Vidic.

Ste si pred desetimi leti predstavljale, da se boste leta 2018 lahko pohvalile z izdanim albumom in videospotom?

No ja, takrat smo mislile, da se bomo čez deset let bahale z recimo razprodanimi Stožicami, nastopu na festivalih kot sta Wacken in Metaldays, danes pa nimamo drugega, kot da se pohvalimo z enim albumom, enim videospotom in nastopu na Festivalu melodij morja in sonca. Realno gledano je bil takrat ta naš korak v rock ’n’ roll vode bolj kot nekakšna odrešitev, da nam kot družinskemu kvartetu ni bilo več potrebno na žurkah igrati Pachelbelovega Canona in Bachove Arie (si mislite kaka žur muzika). Rock in metal sta nam bila vedno najljubša žanra, zato je bil ključen užitek pri ustvarjanju aranžmajev in zavedanju, da ga tudi violina in čelo lahko “fajn žgeta”.

Kaj se je v tem desetletju spremenilo? Kaj ste dodale repertoarju “najstniških” rock klasik, kot sta Sweet Child O’Mine in Nothing Else Matters?

Najbolj se je spremenilo (upadlo) veselje do igranja vedno enih in istih pesmi. Vsakič znova se ne moremo načuditi, kako nekateri legendarni bendi že več kot štirideset let igrajo iste pesmi z isto vnemo in energijo. Začele smo z rock uspešnicami in počasi posegale po bolj metalskem repertoarju. Prišle smo že tako daleč, da smo vadile Roswell 47 (Hypocrisy) in Mother North (Satyricon). Eno obdobje smo si rekle, da bomo igrale več avtorske glasbe in tu pa tam kakšno priredbo in pri tem hitro naletele na oviro. Publika vsekakor preferira tisto, kar pozna, zato smo morale ponovno poseči po skladbah, ki jih nismo več igrale. Dejstvo je, da moraš publiko nekako “kupiti,” za kar bi marsikdo rekel (jaz tudi nedolgo nazaj), da nismo “true.” Zavedle smo se, da če jim zaigramo nekaj od Led Zeppelin in Iron Maiden, potem bodo tudi avtorske komade lažje prebavili.

Jedro zasedbe ves čas sestavlja družinska naveza (sestri in sestrična), kako to vpliva na vaše glasbeno ustvarjanje?

Oh joj, tukaj bi lahko napisale knjigo, včasih se hecamo, da bi nas moral nekdo snemati v stilu reality showa, ker je to norišnica. Lahko rečem, da se včasih kregamo kot kure, malo manjka, da se ne zlasamo. Problem take naveze je ta, da poleg tega, da perfektno poznaš osebo, poznaš še celotno družinsko “anamnezo.” Po drugi strani je to prednost, ker se že tako dobro poznamo, da že vemo, kako se bo odvil proces in v kolikem času rešil problem. Priznam, da povečini težave štartajo z moje strani, ker poleg tega, da sem idejna vodja, sem tudi pretirano trmasta in svojeglava. Na splošno pa ugotavljamo, da je z nami res težko sodelovati, kajti imamo svoje “Vidičevske” interne fore in se res ves čas zafrkavamo, naš humor je res hard. Z nami preživijo samo hudi šaljivci in taki, ki ne jemljejo življenja preveč resno.

Vas moti, če vas kdo primerja s finsko skupino Apocalyptica? Koliko resnice je v tem?

Želimo, da nas primerjajo z Apocalyptico, žal pa nas bolj pogosto primerjajo s 2 Cellos. Finska zasedba nam je bila v bistvu zgled, da smo sploh dobile inspiracijo. OBOŽUJEMO JIH! To je kar hudo, da si velik metal fan in igraš violino. Moj prvi metalski idol je bil Martin Powell, violinist pri My Dying Bride, nato so me insprirali Haggard s svojim povezovanjem metala in klasike, Apocalyptica pa so bili pika na “I,” v smislu “To hočem!”

Kako ocenjuješ slovensko glasbeno sceno oziroma možnost, da se avtorji glasbe na njej predstavijo, postanejo slišani?

O slovenski glasbeni sceni težko karkoli rečem, ker mi je bila domača bolj kot ne v otroštvu pa že takrat sem se spogledovala s tujimi izvajalci. Že v vrtcu sta mi starša kupovala plošče in revije Bravo. Tudi kasneje smo se bolj nagibali k italijanskim sosedom, najbrž zaradi televizije (pri nas smo imeli samo italijanske programe), zato praktično ni bilo priložnosti, da bi sledila slovenski glasbeni sceni. Vsekakor mi je najbližja glasba obalnih izvajalcev, ker se sigurno v njej čuti vpliv tujine. Slovenija je majhna in če bi se z Laurylin želele ponujati množicam, bi hitro pogrnile, ker igramo glasbo, ki cilja bolj na rockerje in metalce, pa še to take, ki imajo radi godala. Mislim pa, da ni recepta za uspeh, nekomu uspe, nekomu ne. Sicer pa, kaj sploh je uspeh?

Kaj pa Obala, ki tradicionalno velja za prostor, ki “daje” mnoge glasbenike?

Mogoče bom krivična, vendar se mi Obala zdi kot ena Trnuljčica, ki se vedno znova zbode. Res je “povrgla” veliko dobre glasbe in glasbenikov, vendar sodeč po klubih in možnosti koncertiranja, predvsem pa razvijanja subkulturne, underground glasbene scene trenutno majceno spančka. Saj pravim, mogoče sem krivična in je tako tudi drugod ali pa sem zaspala jaz in ne vidim prave slike. Dejstvo je, da se trendi spreminjajo, ljudje poslušajo glasbo na telefonu oziroma glasbo gledajo na youtubu, vedno manj je potrebe po druženju, poslušanja glasbe v živo, podpiranja glasbenikov… meni kot “oldschool-ovki,” je to popolnoma tuje in čudno. Teh novih mehanizmov v glasbeni industriji sploh ne razumem, vsake toliko se počutim kot vesoljec.

Za svoj koncert, na katerem boste skupaj z gosti obeležili svojih deset let glasbenega ustvarjanja, ste si izbrale Center mladih Koper. Tam je poleg prenovljenih koncertnih prostorov po novem zaživel še glasbeni studio. Kakšna pridobitev je to za glasbenike na Obali?

Mislim, da imajo danes mladi glasbeniki kar veliko prednosti in pridobitev, v primerjavi z nami, ko smo začenjali svojo glasbeno pot. Od tega, da imajo vse note na netu, lekcije na youtubu ipd., to, da pa imajo še možnost snemanja v profesionalnem studiu, je luksuz. Upam, da bodo mladi glasbeniki znali izkoristiti vse prednosti, ki so jim danes ponujene.

Za konec, kakšni so (poleg napovedanega koncerta) vaši načrti za prihodnost?

Zavedamo se, da bi morale imeti načrte, ampak smo se zavestno odločile, da jih nimamo.  Zadevo po novem peljemo z veliko mero humorja, tako kot Marko Žerjal, ki bo v soboto tudi naš posebni gost, se malce šalimo na račun glasbene scen, ter iz nas samih.

Želimo pa si vsekakor, da bi sobotno zgodbo še kje ponovili, ker verjamemo, da bomo ostali presenečeni, kar sami nad sabo, ne vem pa še, če v pozitivnem ali negativnem smislu.