Omega Sun čez ocean
Omega Sun so po izidu prvenca stopili na pot promocije albuma po slovenskih in tujih odrih. V medijskem zatišju, a s pomočjo spleta in njegovih uporabnikov, se bo skupina prebila, kamor je uspelo le malokateri, predvsem obalni skupini. Skupina Laibach bi najbrž za tak dogodek pripravljala dokumentarec, Marko Brecelj pa bi bil gotovo opevan s častno rubriko v Primorskih novicah. Omega Sun se požvižgajo na medije in druge časti, posvečajo se le pripravam na odhod, medtem pa še razvajajo domače poslušalce. O naštetem in drugem, sva si z Arisom Demirovićem in občasnimi pripombami Igorja Kukanje (MEDO) tipkala preko spletne klepetalnice.
Od izdaje albuma Opium For the Masses je minilo skoraj dve leti. Kako ste zadovoljni z odzivi in kaj vam je album prinesel?
ARIS: Z odzivi mislim, da smo več kot zadovoljni. Če z odzivi ne bi bili zadovoljni, bi prav tako vztrajali v isti smeri. Album nam je prinesel osebno zadovoljstvo, večjo prepoznavnost in s tem posledično boljše možnosti za preigravanje okoli po svetu. Osebno bom imel vedno lepe spomine na snemanje v Kromberku in neskončno čakanje izdaje na vinilu.
Kdo je imel ključno vlogo pri nastanku albuma, oziroma brez koga albuma ne bi bilo?
ARIS: Ključno vlogo smo imeli vsekakor mi trije, torej člani benda. Brez nas albuma sigurno ne bi bilo. Vsekakor pa album ne bi zvenel tako kot zveni brez Cigota (ga kliče tudi mama tako), ki nas je snemal, in tudi usmerjal, ne pa vsiljeval. Cigo je Žan Bresan iz Nove Gorice, ki upravlja Ostudio6, takrat še v Kromberku, zdaj pa so ga nekam preselili, ne vem pa točno kam. On je drugače bil član skupin Mozak in kasneje Psihoza.
Kako je založba sodelovala pri izdaji in promociji albuma?
ARIS: Založba je sodelovala tako, da ko smo posneli in zmiksali album, smo jim ga poslali in vprašali, če bi jih zanimalo izdati album na fizičnem nosilcu zvoka. Ker smo prizemljeni, nismo imeli pretiranih ambicij okoli založbe in izdaje. Do pozitivnega presenečenja je prišlo takoj na začetku, ko so nam dali vedeti, da jih sodelovanje zanima in da bi poleg CDja izdali album tudi na vinilu. Nekaj promocije v obliki pošiljanja promotov in nastopa na Metaldays je prišlo s strani založbe.
Torej je založba sodelovala tudi pri promociji?
ARIS: Založba je poslala promo CDje oz. digitalne verzije in nam zagotovila nastop na Metaldays, torej da. Zelo dobra in dobrodošla (in presenetljiva), pa je spontana promocija s strani naših poslušalcev, ki po internetu vestno delijo naše pesmice in nas tako promovirajo.
Bi vam uspelo na oder Metaldays brez pomoči založbe?
ARIS: Najbrž ne, ker nismo niti ciljali na to. Težko odgovorim, ker preprosto ne vem. Mogoče bi v neki paralelni realnosti ratali v roku dveh let izjemno popularen bend in bi nas povabili. Kako naj vem.
Videti pa je bilo, da ste bili dobro sprejeti. Kako to komentiraš?
ARIS: Komentiram, da to cenimo in nas izredno veseli vsak pozitiven odziv in obisk našega nastopa. Jaz osebno tudi zraven pomislim, da je danes tako, jutri pa mogoče ne bo nobenega več brigalo.
Za nekatere “obalne” glasbenike je uspeh preboj čez Črni Kal. Pri vas pa se zdi, da več koncertirate izven primorske regije kot pa v njej? Kako vam je to uspelo?
ARIS: Način kako si formuliral to vprašanje mi zelo laska, a iskreno mislim, da ni nič posebnega igrat izven primorske. Bi si upal trditi, da so pogoji za nastopanje celo med boljšimi v naši regiji. Igrati kjer igramo, nam uspe tako, da nas organizatorji povabijo in če imamo čas in so pogoji ustrezni, tudi pridemo. Kar se tiče igranja zunaj matične države, nas včasih povabijo, včasih pa se sami ponudimo. To velja specifično, ko bi radi poštukali več koncertov zapored. In še ena “pomembna” stvar je ta, da smo majhna država z majhno populacijo, zatorej si doma več kot toliko koncertov niti ne moremo privoščiti, saj bi s tem zasičili prostor in presedali publiki. Posledično postali izredno nezanimivi in antipatični.
Veliki met vam je uspel s prihajajočim nastopom na festivalu Planet Desert Rock v2 v Las Vegasu (ZDA). Poleg tega sta še dva dodatna datuma potrjena na Trumpovi zemlji. Kako vam je to uspelo?
ARIS: Skoraj isti odgovor kot prejšnji. Bom pa malo več povedal, da bo vseeno bolj zanimivo za branje. Pred kakimi 5 meseci, nas je kontaktiral gospod John Gist. Njegovo ime mi ni bilo tuje, saj sem ga večkrat zasledil na Facebooku, kjer je v skupinah namenjenim stoner in doom rocku delil naš video (Despising What You See). Zaradi njegovega konstantnega deljenja naše glasbe po Facebooku smo dnevno prejemali nove “like” oz. “oboževalce”, za kar smo mu hvaležni, čeprav ga nismo nič prosili. Skratka, poslal nam je sporočilo z vprašanjem, ali bi nas zanimal nastop v Las Vegasu? Jaz sem mu naivno odgovoril, da nekega dne, če bi nas kdo povabil, bi vsekakor prišli. V naslednjem sporočilu mi je razložil, da nas pravkar vabi, če se slučajno nisva razumela. In to je to. Ker taka vabila niso ravno pogosta, smo se seveda pozitivno odzvali. Preden se zmagoslavno tolčemo po prsih, pa moramo najprej odleteti, pristati in odigrati te koncerte.
Poleg ZDA so tudi drugi datumi v tujini. A so vabila prihajala na podoben način?
ARIS: Nekako ja. Pač verjetno nas odkrijejo na Youtube, FB ali Bandcampu in potem nam pišejo in povprašajo, ali bi nas zanimal nastop tam in tam. Eno gre z drugim, sklepam. Specifično po nastopu na Metaldays so nas isti dan kontaktirali Belgijci, ki so nas tam poslušali in povabili v Ghent. Nismo se pa odpravili tja, ker bi radi to smiselno izpeljali z datumi na poti do tam. Torej v tem primeru je pomagal festival. V nekem drugem primeru… preden smo izdali album, je Facebook stran Stoner Doom Worship uploadala naš video in ga delila, v enem dnevu smo imeli 10.000 ogledov. Torej v tem primeru smo si pridobili zanimanje s to potezo. Spet tretjič, ko so nas potrdili v Las Vegasu in smo se pojavili na plakatu z Johnom Garcio, Red Fang itd. smo postali spet izjemno zanimivi tudi Slovencem. Čudna so pota gospodova. Aja, da se razumemo, tudi sami seveda redno promoviramo band na medmrežju.
Koliko prostora so vam namenili lokalni mediji?
ARIS: Na Radiu Koper smo imeli lep intervju in predstavitev albuma. In to je to lokalno… ostalo pa Radio Študent in spet presenečenje za nas, Mladina. Največ prostora so nam namenili razni blogi in skupine, ki so posvečene specifično naši, kao podzvrsti, in ker govorimo o internetu, je to izven lokalnih okvirov. Zdaj ali so nas ali nas niso neki dosti podpirali lokalni mediji niti ne vem, če je pomembno, ker niti nimamo specifičnega “produkta”, ki bi ga lahko lokalno prodajali lokalcem. Karkoli to pomeni.
Torej lahko rečemo, da vaša glasba ni lokalni produkt namenjen lokalcem, ampak je bolj zanimiv produkt za izvoz?
ARIS: Lokalen produkt verjetno je, ker smo vsi domačini istega kraja. Ne vem, kako bi razložil, gre za to, da je kraj tako majhen, da komur smo potencialno lahko zanimivi, nas je poznal že od prej. Težko si predstavljam 23 letnika, ki spozna naš bend ob 6:23 na TV Koper v oddaji Dobro jutro. V smislu izkazovanja podpore s strani medija je lepo, v nekem marketinškem smislu (kar promocija je) niti nima nekega smisla. Torej je v redu tudi tako.
Torej te ne moti da so npr. Siddharta kar petkrat na dan predvajani na Radiu Koper, TV Koper ali v Primorskih novicah, drugi lokalni bendi pa niti enkrat na leto, ko ustvarijo npr. album, koncert in podobno?
ARIS: Seveda me zmoti. Se pa tudi zavedam realnosti in kolikor toliko vem zakaj je temu tako. Kot prvo imajo bendi, ki se pogosto pojavljajo v medijih (radio, časopisje, TV), za sabo management, ki skrbi za to, da z “lobiranjem” in “pritiski” dobijo prime time. Kot drugo, seveda sem dovolj star in bister, da vem kaj pomeni nepotizem, kaj so veze ipd. Istočasno, pa mi je povsem vseeno, ker živimo v letu 2019 in kdor si ustvarja glasbeni okus na podlagi radijskih postaj, mu že v štartu ni pomoči. Da bi pa živeli od glasbe in bili super slavni, nam nikoli ni bil cilj, zato je toliko lepše, ko se stvari odvijajo počasi in spontano, brez pritiskov in ustvarjanja umetnega hypea’.
Dodajam, da mi je edino, edino res žal, da novinarji, bodisi ljubiteljski, kaj šele poklicni, čakajo, da bendi sami pošiljajo promote in se morajo borit za exposure namesto, da bi sami novinarji odkrivali, kaj se dogaja na sceni. Zatorej specifično normalno, da nismo v časopisih in na TV, ker jim ne pošiljamo prošenj, da nas pokrivajo. Torej ne vejo za naš obstoj, ker jim je vseeno.
Kako ocenjujete trenutno dogajanje v Kopru (MKC / CMK) po odhodu Marka Breclja?
MEDO: Trenutni CMK je v redu. Brecelj je imel med drugim preveč osebnostnih težav za normalno vodenje, ampak bo moj kolega več povedal, ker je bil bistveno bolj vpleten v MKC dogajanje od mene. Lahko bi se pa reklo, da se je v CMK povišala stopnja demokracije.
ARIS: Ocenjujem, da v startu je bilo precej kaotično in vsake toliko tudi žalostno, saj se je vse preveč odvijalo v politični luči. Iskreno pa moram povedat da je sedaj mogoče lažje organizirati koncerte kot je bilo prej, čeprav nekoliko manj avanturistično. Iz romantičnega vidika pa je bilo prej vse skupaj bolj zanimivo. Je pa sprememba prinesla izboljšave, kot so npr. tehnična oprema, backstage in podobne zelo pomembne stvari za izvedbo bolj zahtevnih dogodkov. Kar se tiče vodenja kluba in ostale dejavnosti, ki niso koncerti, niso moje področje in ne bom ocenjeval. Ne glede na vse lobije in politične okoliščine klub oz. zavod funkcionira dobro in notri dejansko ustvarjajo mladi, kar je vzpodbudno. Poleg mladih prostovoljcev so tam tudi zaposleni javni delavci, ki so dejansko mlajši od 30 let. In tako je prav. Ta en in edini pravi koncertni klub v celi slovenski Istri nam tudi omogoča, da 26. aprila izpeljemo koncert pred našim odhodom v Ameriko v družbi odličnih novogoriških (v resnici briških) Goragorja. Goragorja so pravkar izdali drugi album, ki bo na koncertu na voljo v fizični obliki. Omega Sun pa bomo glavnino izkupička tega koncerta porabili za pokrivanje stroškov našega izleta v ZDA.
In ker smo že pri MKCju oz CMKju, me bolj moti, da se vedno omenja samo Breclja in se pozablja na vse ostale ustvarjalce scene, ki se jih starejši spominjamo… ljudi, ki so tvorili našo sceno, torej sceno, ki ni v medijih. Med drugimi Mezek, ki bi si mogoče zaslužil vsaj na Muzikobala nek in memoriam. Stari Bloodsuckers so imeli 7″, kaj so imeli Night Jump?
Nastopili ste na BunkerFest 2018 in tudi pomagali pri organizaciji tega. Videti je bilo, da poleg vas ni skupin iz Izolskega zaklonišča (Bunker), z izjemo Human Host Body, ni bilo drugih skupin iz “obalnega” podzemnega prostora. Kako to? A ni bila prvotna ideja BunkerFesta predstaviti skupine iz Bunkerja, ali si napačno predstavljam?
ARIS: Ma nevem, res ne vem, kakšna je bila originalna ideja Bunkerfesta, ker takrat nisem vadil v bunkerju in nisem bil del te ekipe oz. kolektiva. Lani je bilo tako kot je bilo, ker smo pač poskusili narediti festival, ki ga je možno realno izpeljati in seveda na nivoju. Mi smo res igrali kot edini band iz Bunkerja. Ampak nismo razmišljali o tem. Je pa vse skupaj izpadlo odlično. Dobro vzdušje in dober obisk.
Hvala za intervju in konstantno podporo, cenimo.