Obalna electro-industrial skupina Second Chance blown je nedavno izdala svoj drugi album z naslovom “Dewy Clothes On Shapes Long Gone”. S člani skupine smo poklepetali o novi plošči, načrtih za prihodnost ter o stanju trenutne obalne glasbene scene.
Prosim, predstavite se vsi člani SCB in povejte, kakšna je vaša vloga v bendu.
A.V.: Andrej Vidic – Tekstopisec in vokalist. Nergam kadar – bojda – ni potrebno. Baje frontman, ma ta pojem štekam, ko sem pod odrom, ne na njem.
A.M.: Aljoša Mislej, igram bas, sinte, klikam po prenosniku in težim ostalim. Pretežno.
P.M.: Ime mi je Primož Mislej in sem kitarist skupine SCB. Bil sem ustanovitelj legendarnega benda Sensation, s katerim smo izdali dva albuma. Pred štirimi leti pa sem se pridružil takratnem električnem duetu SCB. No, zdaj ko smo Sensation šli na dolgi spanec, je postal to moj novi glavni bend.
E.P.: Erik Pibernik, kitara in tu pa tam kak synth.
Koliko let ste že aktivni, se je zasedba skozi leta spreminjala ?
Aljoša: To vprašanje mirno prepustim Andreju ali komurkoli drugemu 😀
Andrej: Od leta 2008 in/ali 2004 je bil SCB one man band. Striktno wanna-be industrial. Ena DOS mašina. En tracker. Par glasilk. Pivo, čiki in playback matrica. Štirje “koncerti” v Shoto klubu. To je to. Leta 2008 se priklopi še Aljoša. Kasneje še Primož. Zadeva zaide v post-indie-electro vode. Istoimenski prvenec izide leta 2013/4. Erika povabimo k sodelovanju leta 2018 in zdaj smo tu.
Primož: Aktivni smo/so/je že kakšnih petnajst let. Najprej kot solo (Andrej Vidic), nato kot duet (Aljoša Mislej) po prvem albumu kot trio (Primož Mislej) in po drugem albumu kot četverec (Erik Pibernik). Tako rekoč se skupina ne spreminja, ampak zgolj dopolnjuje 😉
Second chance blown ste izdali svoj drugi album, v čem se razlikuje od prvega?
Aljoša: Med prvencem in drugim albumom je preteklo kakšnih pet let, v tem času se je zasedba spremenila, vidnejšo vlogo so v naši glasbi dobile kitare, kar že samo po sebi prinese določeno spremembo. Brezvezen odgovor bi bil, da je ta plošča verjetno bolj zrela kot prvenec. Dejstvo pa je, da smo imeli za pripravo tega albuma na razpolago več časa in znanja, in gre v vseh pogledih za veliko bolj dodelan izdelek.
Andrej: Elektronika je definitvno bolj v ozadju. Analognost šestih strun je prevzela vodstvo. Nič načrtovanega. Pač, po feelingu. Nismo iskali neke zvrsti ali atmosfere, kvečjemu je ona tista, ki je prišla trkat na naša vrata in ne obratno. Intimno, bi rekel. Precej.
Primož: V čem se ne razlikuje. Od prvega se razlikuje že po tem, da smo zdaj četverec, da sta prisotni dve kitari in da je vse skupaj bolj rokersko kot na prejšnji plašči, ki je bila bolj kot ne elektronska.
Erik: Verjetno bom ponovil že povedano – več kitar manj elektronike, bolj raznoliki in dodelani komadi.
Kako bi torej opisali svoj novi izdelek? Za kakšno glasbo gre?
Aljoša: Rock’n’ roll s pridihom elektronike, nič nenavadnega za 21. stoletje, kjer pa se ne trudimo biti ne rokerji, ne elektronišarji. Sam zvok brez dvoma smrdi po devetdesetih letih, ker to je tudi obdobje, v katerem smo glasbeno odraščali in vsak glasbenik nosi v sebi zvok svoje generacije. A se ne omejujemo na to, kar je bilo, ampak poskušamo to vkomponirati v nekaj, kar zveni sodobno, četudi ne “trendy”.
Primož: Izdelek je čisti DIY. Osebno pa menim, da je vrhunski. Žal smo iz Slovenije, drugače bi bili že na MTV-ju, hahaha. Ko pa me kdo vpraša kaj igrate, pa nastane težava. Raje naj nas vsak posameznik popredalčka, saj sam tega nisem sposoben. Igramo rock, elektroniko, s punk kitarami in nekaj med metal in hardcore vokalom. Po samem besednem pomenu bi bili nekakšen crossover, jaz bom pa raje rekel kar Party Mix 😉
Erik: Zmes (industrijskega) rocka in elektronike, s punk duhom, DIY etiko in blagim vonjem po devetdesetih letih. Na trenutke jezno, na trenutke nežno, občasno pop, a večinoma rock + elektronika.
Andrej: V mojih ušesih absolutno ni nov in ne, ne znam opisati za kakšno glasbo gre. V moji glavi šiba in je v redu tako. Kam šiba? Ne vem in me ne briga.
Plošča je izdana na vinilu. Izključno na vinilu. Zakaj ste se tako odločili?
Primož: Plošča je nastala na vinilu, ker smo si vsi želeli vinil. Vsi oz. skoraj vsi imamo gramofone in z izjemo enega člana nihče več nima CD playerja. Cdji so obsojeni na propad v naslednjih letih. Zato se mi zdi nesmiselno iti v izdelavo nečesa, kar je obsojeno na propad. Plošča pa vrača tisto poslušanje glasbe, ki so ga mp3-ji poskušali uničiti. Osebno menim, da so mp3 namenjeni glasbi v ozadju, da se izognemo neprijetni tišini, vinil pa tistemu pravemu poslušanju glasbe.
Aljoša: Vinil je pač brezčasen medij. Medij, ki je izključno namenjen glasbi in ljubiteljem glasbe. Edini, ki od “uporabnika” zahteva nekaj truda pri uporabi, kar, posledično, pomeni tudi, da se ta navadno bolj osredotoči na glasbo samo. Če bi imeli neomejena sredstva, bi se verjetno odločili še za kakšen drugi medij, naj bo to laserski plošček, usb ključek ali magnetofonski trak, karkoli. Ker jih nimamo in delujemo na principu DIY, naredi sam, smo se morali odločiti za enega in tukaj dvoma pravzaprav nikoli ni bilo.
Andrej: Ker je defintivno bolj organska, živa od jebenega lazerja, ki anemično flirta z devičnostjo cd zapisa v kateremu ni osvajanja in/ali zapeljevanja. v digitlanem svetu je “klik” in je rešeno. Z vinilko si moraš vzeti cajt. Ni instant. Ni na poziv. Gre za trenje. Mehansko trenje, ki se odziva – predvsem – zvokovno. Pritisniti “play” v itunes-ih je eno. Poiskati brazdo na vinilu je drugo. Old skul? Ja. Prvinsko? Mnogo ja.
Erik: Ni izključno na vinilu. Izdali smo jo tudi digitalno. Album je možno poslušati oz. kupiti na vseh večjih streaming platformah (Deezer, Spotify, Apple Music, iTunes, Soundcloud,…), na našem bandcamp profilu je možno album tudi brezplačno pobrati. (Še link: //smarturl.it/dewyclothes)
Na našem bandcamp profilu je možno naročiti vinil ploščo. Lahko pa tudi preko naše Facebook strani, preko maila, telefona, osebno na ulici – in na koncertih 🙂
Celostna grafična podoba je izjemo lepo narejena. Bi razkrili kakšno podrobnost o naslovni fotografiji in oblikovanju ovitka? Nosi morda kakšno sporočilo?
Andrej: Tjaša je v fotki zadela bistvo nečesa, kar se meni še dan danes izmika. Domotožje po nečem, kar bi lahko bilo, ampak ni. Nekje v meni je fotka definitvno bolj konceptualna kot cel LP. Tjaša je nehote zadela tisto, kar se v “Dewy clothes on shapes long gone” konstantno izmika in verjetno je bolje, da ostane v tisti megli.
Aljoša: Fotografijo je škljocnila moja žena Tjaša v Istri, v majhnem zaselku Šorgi, sredi ne ravno sončnega dne. Posebne simbolike ni, a občutek smo imeli, da fotografija izraža podobna čustva kot naša glasba. Ob tem je tudi Andrej že pred kakšnimi petimi leti povsem nedemokratično odločil, da bo to platnica naslednje plošče in tako je bilo. Naj omenim, da smo prvi album posneli ravno v Šorgih, tako da to predstavlja še neko popolnoma naključno ustvarjalno rdečo nit.
Primož: Torej ovitek je nastal kar spontano. Pred petimi leti je Vidic videl fotografijo, ki jo je Tjaša Dečman Mislej naredila s telefonomin izjavil: To bo za naslednji album. In tako je bilo. Jaz sem oblikoval ovitek, izbral dve boljši fotografiji in prisilil Andreja, da napiše vsa besedila in naslove na roko, saj je za tako oseben album to logična izbira. Tako da je celotna plošča narejena doma (DIY), od posnetkov, do ovitka.
Kako bo potekala promocija plošče? Imate morda že potrjene koncertne datume?
Trenutno se še menimo. Imamo pa zaenkrat datum prvega koncerta, ki bo v Hangar baru 17.5.2019, nato pa so datumi še v obdobju dogovarjanja.
Kakšni so plani za prihodnost? Slovenija? Tujina?
No, vsekakor bo vsaj za začetek prevladovala Slovenija, če pa se bo album dobro razširil še drugod, pa ne izključujemo kakšne mini turneje po tujini. Zaenkrat kaže, da smo kar priljubljeni na Balkanu (Bosna, Srbija).
Kaj mislite o obalni sceni? Pravijo, da jo pokonci držijo le še “reperji”, rentabilni so le še cover bendi. Vi ste avtorski bend, zato nas zanima vaše mnenje!
Primož: Obalna scena je malenkost v zatonu, to pa tudi zato, ker ni pravega placa, kjer se lahko mlade skupine predstavijo in predvsem družijo. Včasih je bil to MKC, kasneje Shoto Klub in pol še Inde. Zdaj CMK nekaj dela, vendar je plac še daleč od pravega pomena alternativnega kluba. V Izoli pa imamo srečo, da obstaja Hangar Bar, ki da možnost mladim, da se pokažejo množici pod odrom. Kar se tiče cover bandov, pa to vsekakor ni nič novega. Od vedno so bili cover bandi najbolj popularni. Pa naj bo to alternativni cover band ali pa pop cover band. Spomnite se skupine Spirits, tudi sami so bili cover band. Zdaj imaš pa ogromno cover bandov vseh glasbenih zvrsti od metala pa do hrvaških popevk. To, da oni več služijo je po svoje normalno, saj igrajo večinoma po lokalih in šagrah in še to po 2 uri in več. Avtorska glasba pa je bila od vedno prisotna v klubih in na festivalih. In kot je znano, klubi nimajo prav veliko financ.
Aljoša: Slovenska hip hop scena je trenutno najbolj podobna nekdanji alternativni sceni, v smislu, da deluje složno, njeni člani pa se med sabo podpirajo in spoštujejo. Sami si organizirajo koncerte in dogodke, na katerih glasbo povezujejo z ostalimi oblikami urbane umetnosti, za produkcijo prav tako skrbijo sami, oziroma si pri tem pomagajo. Če obalno sceno držijo gor reperji, je za to tudi nek razlog. O rentabilnosti pa niti ne bi. Namen Cover bendov je predvsem ta rentabilnost oziroma “žur”, s čimer seveda ni nič narobe. A da bi neka scena obstajala, potrebuje avtorske bende, teh pa je na obali čedalje manj, čeprav je zanje še vedno dovolj zanimanja. Vprašanje je, če lahko sploh še govorimo o neki alternativni sceni na obali.
Andrej: Hvaljen K za Hangar in (p)ankaranskemu kolektivu.
Vsi člani SCB ste sodelovali v raznih obalnih bendih, koliko spremljate obalno glasbeno sceno in ali imate kak obalni priljubljeni bend?
Aljoša: Spremljam, kolikor mi trenutni življenjski ritem to omogoča, a, kot sem zapisal ob zgornjem vprašanju, nisem prepričan, da obalna scena trenutno sploh obstaja. Ker scena predvideva neko skupnost, druženje med njenimi akterji in tako naprej. O priljubljenih bendih pa niti ne bi, ker v mojih letih prehitro zaideš v nostalgijo. Je pa res, da scena navadno potrebuje nekoga, ki bi jo vlekel naprej in trenutno imamo na obali Svinjske tačke, ki že dobro desetletje skrbijo, da se v Ankaranu dogaja, Omega sun pa so dovolj dobri, da bi z nekaj več lokalnimi koncerti morda uspeli različne lokalne glasbene akterje spraviti na eno mesto. Konec koncev so napolnili Hangar bar na brezvezen četrtek in to tudi nekaj pomeni.
Primož: Huh spremljamo, kolikor je to možno, vendar obala žal ne premore več veliko alternativnih glasbenih skupin. Pač cover bendov ne spremljam, ostalih pa je zadnja leta bolj malo. Tako, da tudi kakšnega priljubljenega benda ne bom našel. Cenim delo Omega sun , saj so z avtorko glasbo dosegli turnejo po Evropi in Ameriki.
Erik: Spremljam kolikor čas omogoča. Precej meni ljubih bendov žal ni več, novih bandov pa ne poznam toliko. Omega sun so mi fajn, pa tudi NoAir. Prijetno sem bil presenečen nad Nyiwsky, ko sem jih videl v Hangarju.
Kupujete plošče? Povejte kateri album ste nazadnje kupili (tudi obalni)?
Primož: Cd-je sem nehal kupovati že pred leti, ker preprosto nimam CD playerja. Vinile pa sem začel kupovati (če ne štejem obdobja otroštva, ko sem kupoval plošče Motorhead) leto dni nazaj. Zdaj imam kakšnih 100 plošč. Zadnji kupljeni plošči pa sta Rancid – And out come the wolves in Sublime – Sublime. Od domačih pa hmmm mislim, da sem na Ankaranski bandimi kupil ploščo od Human Host Body.
Aljoša: Kupujem skoraj izključno vinile, kar pa ne pomeni, da ne bom občasno kupil cedeja, če določenega izdelka pač ni mogoče dobiti v drugačni obliki. Zadnja mednarodna plošča, ki je prišla na mojo polico je Sigur Ros – Takk, od obalnih pa Omega sun – Opium for the masses.
Andrej: CD? Niti ne. Zadnji LP – Zen circus: “Vivi si muore”; Koala voice: “Wolkenfabrik”
Erik: CD tu pa tam kakšnega še kupim za v kolekcijo, plošč pa ne, ker nimam gramofona, hehe 🙂 Sem pa redni uporabnik streaming platforme deezer, tako da danes glasbo (večinoma) poslušam tam. Zadnji CD: tuji Demon Albarn – Everyday robots, domači: hmmm mislim, No Limits – Hardcore, ampak sem skoraj prepričan, da sem od leta 2013 pa do danes kupil kak domač CD, ampak se trenutno žal ne spomnem :/
Bi radi še kaj sporočili bralcem našega portala?
Seveda. Če želite lahko kupite našo ploščo na bandcampu oz. nas kontaktirate preko maila. Kupite pa lahko tudi majčke in ostale izdelke, prav tako narejene doma. Vsak izdelek je unikaten, narejen profesionalno.
Seveda vsi vabljeni na naš promocijski koncert, ki bo 17.5. v Hangar baru v Izoli.
Intervju sestavil Matjaž Derin, odgovarjali so člani Second Chance Blown, za kar se jim zahvaljujemo!