Tinkara Kovač je nedavno navdušila na 39. festivalu Melodije morja in sonca, kjer je predstavila novo skladbo Bodi z mano do konca in z njo prepričala strokovno žirijo, radijske postaje in občinstvo v portoroškem Avditorju ter pred domačimi zasloni. Poleg velike nagrade Melodij morja in sonca je skladba osvojila tudi nagrado za najboljšo glasbo in najboljše besedilo. Besedilo je napisala Tinkara sama, avtor glasbe pa je Aleš Klinar. Skladbo zdaj spremlja tudi videospot.
Tinkarine misli in občutki o MMS-u:
“Prvič sem na oder festivala Melodije morja in sonca stopila leta 1997. Takrat je še obstajala kategorija ‘Mladi’, v kateri sem s pesmijo Ne odhaja poletje zmagala in prejela petdeset snemalnih ur v Studiu Hendrix v Kopru. Izbor ‘Mladi’ je potekal oziroma naj bi potekal dan pred glavnim večerom, vendar je odpadel, saj je bilo neurje. Tako so razglasili zmagovalca le glede na poslušanje posnetkov prek radijskih postaj in oceno strokovne žirije. Leta 2013 sem na MMS-u nastopila drugič in zmagala ter prejela nagrado za interpretacijo. Letos sem se odločila za sodelovanje, da opozorim na svojo glasbo, saj zaključujem snemanje novega albuma in pripravljam koncertno turnejo. Uspeh na festivalu je več kot odlična popotnica, zato sem hvaležna publiki doma in v Avditoriju, strokovni žiriji ter radijskim postajam za vse glasove.”
O skladbi Bodi z mano do konca
“Aleš Klinar me je povabil, da poslušam njegovo pesem. Že ob prvem poslušanju me je prepričala njena neposredna, vedra in zapomnljiva melodija. V predalu imam nekaj zgodb o Piranu. Ena med temi je bila zgodba o palači Benečanki. V času Beneške republike so v Piran prihajali mnogi premožneži. Med njimi je bil trgovec Del Bello, ki se je zaljubil v preprosto mlado Pirančanko. V znak ljubezni do nje je ob mandraču tik ob mesti loži zgradil najlepšo hišo v mestu. Zavistni meščani so zaljubljeni par s svojimi zlobnimi jeziki na veliko opravljali. Par si je v lastno zaščito na pročelje stavbe vklesal napis Lasa pur dir, kar pomeni Pusti, naj govore.”
O vizualni podobi:
“Vizualno podobo sem zaupala režiserki Saški Sonji Sagadin, glavno vlogo je odigral plesalec Siniša Bukinac. Zgodba v videu je še ena materinska izpoved sinu, ki ga vleče v razburkani svet in je razklan med tem, da ostane doma in ugosi materini želji ali sledi lastnemu hrepenenju in gre. Njegove noge plešejo svoj ples, izven telesa. V moji domišljiji je to zgodba, ki je nadaljevanje življenja in potomstva v omenjeni palači in nenazadnje nadaljevanje niti brezpogojne ljubezni in strasti. Pesem smo glasbeno aranžmajsko slekli in oblekli v nežne in mile barve in tone, ki so skladni tudi s prihajamočim albumom. Njeno vizualno podobo smo posneli v Piranu na Tartinijevem trgu, v palači Benečanki, kadri, na katerih je pianist Urban Grabenšek pa so posneti v Tartinijevi rojstni hiši. Upam, da vam bo všeč!”