Intervju: Alen Grižonič

0
1993

Alen Grižonič, pianist z Gažona, je v začetku letošnjega leta z zasedbo UP Trio izdal prvenec Home, Anywhere. Primorec, ki je na Obali igral v različnih zasedbah, že več let živi na Dunaju, kjer se je skupina UP Trio (v njej sta še Umberto Pisano in Antonio DiVico) tudi našla. Grižonič ob tem ni pozabil na glasbeno sodelovanje z domovino, saj redno ustvarja s še enim obalnim glasbenikom, multiinstrumentalistom Juretom Planinškom. Z Alenom smo se pogovarjali o njegovih glasbenih začetkih, izdaji prvenca in načrtih za prihodnost.

Kdaj si se prvič srečal z glasbo (kaj so tvoji prvi spomini, glasba v družini, ipd.)?

Težko bi rekel, kdaj sem se prvič srečal z glasbo. Glede na to, da je v družini prisotna že od nekdaj, sklepam, da sega dlje, kot bi si lahko predstavljal. Od pradedka, do nonota Albina, harmonikaša z več kot sedemdesetletno glasbeno kariero (Šavrinski godci), preko očeta, klaviaturista Edija (Ideja, Barvna televizija, …), tja do bratov, kitarista Simona (The Swingers), ter bobnarja in pevca Luka (Perpetuum Jazzile). Včasih bi si želel, da bi lahko z odra pogledal na dogajanje pod njim v sedemdesetih letih ali še prej. Očitno sem bil z glasbo, tako ali drugače, “v stiku” že tedaj.

P.S.: Eden od zelo zanimivih spominov sega v zgodnje otroštvo, ko sem sosedom na mamin klavir zaigral popolnoma (izven glasbenih okvirov) improvizirano temo in jim nato pred hišo, med trtami in brajdami, na dolgo in široko razlagal o pomenu zaigranega. Šele zdaj si predstavljam, kaj so si mislili o tem mojem filozofskem momentu (smeh). No, kasneje sem spoznal ljudi, ki so moje misli razumeli. Na žalost pred hišo ni več vinograda s pergolo, pod katero bi se lahko ponovno skril in brezkrbno razglabljal o tej ljubezni.

Kje, kdaj si se glasbeno šolal?

Glasbeno sem se šolal v Kopru pri odlični pianistki in mentorici Nuši Gregorič. Vesel sem, da je z menoj vztrajala do konca. Že tedaj sem se namreč otepal klasičnega šolanja in konvencionalnega igranja, kar je verjetno opazila tudi sama in me zadnje leto vprašala: “Kaj, če bi midva igrala še kaj drugega? Recimo kak blues ali jazz?”. Da ne bo pomote, še vedno rad prisluhnem klasičnim glasbenikom in včasih si želim, da bi imel dovolj časa, da bi resno preigraval Bacha (zame najbolj punk med klasiki!).

Nuša je seveda eden od razlogov, zakaj sem se na glasbeno šolo sploh vpisal. Popolnoma me je prevzelo njeno igranje. Kasneje sem se srečal še z nekaj odličnimi učitelji, ampak spoznal sem, da si z njimi želim sodelovati bolj v obliki izmenjave idej, kar mi je uspelo predvsem na Dunaju, kjer se s svojim (občasnim) mentorjem sestanem ob klavirju in jutranjem čaju. Devetdeset odstotkov časa se pogovarjava. Trenutno se je krog zelo lepo sklenil z lanskoletno delavnico pri fantastični pianistki in skladateljici Kaji Draksler, kar mi je dodatno odprlo glavo za nove ideje.

Se spomniš svojega prvega nastopa?

Nisem prepričan, ali se spomnem prvega, se pa zagotovo spomnim zadnjega, ko sem se na sredi pesmi zmotil in “improviziral” do konca. Tedaj sem si seveda rekel: “Nikoli več na oder!”, ampak danes mi ta spomin služi kot iztočnica pri improvizaciji.

P.S.: Na to temo bi lahko povedal še veliko, ampak mogoče naslednjič.

S kom si do sedaj glasbeno sodeloval?

Na Obali se včasih zdi, da vsi igrajo z vsemi, zato je bilo tudi v mojem primeru poskusov fuzije glasbenih idej veliko. Sicer pa sem odre v glavnem tresel s Sinai (Marko Karlovčec, Jure Planinšek, Jure Kekič), Ya Hozna (Rok Soczka Mandac, Samo in Robert Turk, Žiga Fabbro, Boris Holešek, Erik Kramberger, Aleš in Aljoša Bolje, Tom Hmeljak), Leva noga (Drago Favento, Valmi Ugrin, Nace Požek). Z nekaterimi ropotalci (Rok Soczka Mandac, Matjaž Karlovčec, Samo Turk, …) se kdaj pa kdaj še vedno sestanemo in posnamemo kaj novega za ozimnico.

Sodelovanja torej še zdaleč ni konec, kar se trenutno odraža v pripravi prvega iz serije novih albumov pod imenom “Interrupted System Call” z multiinstrumentalistom Juretom Planinškom. Gre za plod 15 letnega glasbenega in miselnega sodelovanja, ki prinaša popolnoma drugačen zvok (klavir, bobni, tolkala, lonec, rezanje, trganje, …).

UP Trio z leve: Antonio DiVico, Umberto Pisano in Alen Grižonič

Dejstvo pa je, da že skoraj sedem let živim in posledično ustvarjam z ljudmi na Dunaju, kar pripomore tudi k temu, da se vedno bolj oddaljujem od koncepta glasbenih skupin. Zadnja leta večinoma igram v ad hoc zasedbah. Včasih jih spoznam na samem odru.

Kje, kako ste se spoznali s trenutno zasedbo (UP Trio)?

Kitarista sem spoznal na Dunaju, na rojstnodnevnem jam session-u, ki sem ga priredil s prijatelji. Za razliko od ostalih je Umberto prispel pravočasno, pozdravil, priklopil kitaro in brez prestanka igral do konca večera, ko je ostal sam na odru. Nato je dejal: “Enkrat morava skupaj sestaviti glasbeno skupino!” Pa sva jo, pet let kasneje 😊.

Naštej še člane in malo njihovega odzadja.

Umberto Pisano (kitara) je prav tako dečko z glasbenim ozadjem. Družina prihaja s Sardinije, ampak že dolgo del nje živi v Rimu, kjer je že kot otrok z očetom (avdio inženirjem) in dedkom (istoimenskim glasbenikom in priznanim filmskim skladateljem) preživljal svoj čas po filmskih studiih, kjer je imel možnost opazovati delo oseb, kot je Ennio Morricone. Od tod tudi njegova neizmerna želja po skladanju in produciranju. Z Antoniom Di Vicom (bobni) naju je spoznal Umberto. Všeč mi je bilo, da Atonio nosi v sebi punkersko dušo in v glavi glasbeno underground enciklopedijo, kot iz časov srednješolskega MKC-ja. Sam prihaja iz okolice Neaplja, kjer je leta in leta uril bobnarske veščine v tamkajšnji lokalni underground sceni. Res nenavaden trio.

Kje, kdaj ste snemali aktualni album?

Album smo na mojo pobudo snemali pri Gabru Radojeviću v Studiu Parametrik v Prešnici. Prepričan sem bil, da jih bo kombinacija lepote domačih krajev in glasbenih veščin domačih ustvarjalcev popolnoma prevzela in navdahnila, kar se je tudi zgodilo. No, pa smo že prvi večer po daljši poti z Dunaja preživeli na predstavitvenem koncertu mlajše obalne zasedbe v prenovljenem CMK-ju ter tri dni kasneje odšli nazaj v prestolnico klasične glasbe polni vtisov in super posnetkov. Hvala, Gaber!!!

Kaj prinaša album (koliko/kakšne skladbe, sporočilo)?

Album prinaša idejo o tem, da lahko z glasbo premostimo tako prostorske kot kulturne omejitve in razlike. Vsi trije namreč prihajamo iz različnih okolij in držav. Poleg tega sta tako Antonio kot Umberto več let živela in delala okrog po svetu (Nemčija, Anglija, Gruzija, Belgija, Tajska, Indija, Avstralija, Avstrija, ZDA, itd.), zato naslov “Home, Anywhere” (v prevodu “Dom, kjerkoli”). Celoten album je posledično nastal na podlagi omenjene idejne zasnove, zato je vsaka skladba umeščena v točno določen čas, kot del celotnega popotovanja, ki se na koncu spogleduje z naslednjim (bodočim) albumom. V osnovi smo se v Slovenijo odpeljali z idejo o dveh ali treh demo posnetkih, kot pomoč pri izdelavi celotnega albuma. Idej je bilo veliko, gradiva še več. Realno gledano smo se za snemanje v studiu menili manj kot pol leta po tem, ko smo se prvič skupaj usedli za inštrumente. Po treh dneh smo se domov odpeljali z dovolj gradiva za celoten album. S posnetki šestih skladb torej, kjer je zadnja nastala kot popolna improvizacija na pobudo Gabra Radojevića. Na srečo je celotno snemanje potekalo relativno hitro in so vsi posnetki nastali v poskusu ali dveh, “v živo” torej, z veliko improvizacije, kar je bila osnovna ideja tega glasbenega popotovanja do (domače) slovenske obale 😉

P.S.: Avtor večine skladb je Umberto Pisano, za aranžmaje pa smo poskrbeli vsi trije.

Kje, kako boste album promovirali?

Promocija v skladu s trenutnimi časi poteka preko socialnih omrežij in ostalih glasbenih platform, za kar se lepo zahvaljujem tudi vsem primorskim glasbenim navdušencem in organizatorjem. Kljub temu se že dolgo zavedam, da nam sodobna tehnologija streže s poplavo prav tako (ne)uporabnih informacij, kar včasih otežuje razbiranje med vsemi možnostmi, ki nam jih ponuja. Sam imam še vedno najraje širjenje glasbe v obliki koncertov, za kar si trenutno vsi prizadevamo in želimo, da bi bilo ponovno mogoče.

Lahko primerjaš glasbeno sceno na Primorskem, v Sloveniji in na Dunaju?

Po svoje je glasbena scena v vseh treh okvirih precej podobna. V vseh treh primerih se znotraj glasbene in kulturne scene formirajo manjše skupine posameznikov in/ali glasbenih stilov, ki delujejo ne glede na razmere. Največja razlika je potemtakem v obsegu oziroma ponudbi. Na Dunaju je skoraj nemogoče slediti vsem dogodkov, ki jih je sorazmerno toliko več kot v Ljubljani oziroma na Obali. Včasih me preseneča, koliko glasbenega dogajanja in raznolikosti premoremo na tako majhnem prostoru kot je Obala, oziroma Slovenija. Dunaj posledično (kot dvomilijonsko mesto) ponuja vse to in še več na dosegu roke, oziroma enega mesta, ki kot tako pritegne tudi veliko večja imena, kakor tudi popolnoma underground zasedbe. Predvsem, ker je povpraševanje tako veliko, da je to mogoče. Več je seveda tudi denarja in podpore za kulturo.

Obstaja pa tudi slaba plat zgodbe. Zdi se mi, da na Obali veliko ljudi ve, kaj se določen dan dogaja in so dogodki s takih ali drugačnih razlogov relativno dobro obiskani. Na Dunaju se zlahka zgodi, da izvrstni glasbeniki igrajo takorekoč sami sebi, ker (predvsem lokali) ne skrbijo več za promocijo dogodkov. Vse je prepuščeno glasbenikom samim, ki morajo plačati (oziroma najeti) oder in tehnika, da lahko igrajo. Sami pobirajo prostovoljne prispevke in skrbijo za promocijo dogodka. “Velika” imena so medtem seveda razprodana in pokasirajo do 200€ na karto. Zgodilo se je že večkrat, da sem bil na koncertu veliko boljših slovenskih glasbenikov, ki običajno koncertirajo v Cankarjevem Domu in večjih odrih po svetu, medtem ko sem jih na Dunaju poslušal v praznem lokalu. Na dan se namreč odvrti na stotine takih dogodkov.

Kako naprej (OK, zdaj smo očitno vsi na pavzi, ampak vseeno)? 🙂

Trenutno se pripravljamo (kolikor je to na žalost mogoče) na morebitne koncerte in aktivno (vsak pri sebi) pišemo nove komade. Čeprav je CD komaj izšel, fantje že navdušeno čakajo na novo popotovanje od Dunaja do kraškega roba, oziroma slovenske obale. Med prijazne ljudi, dobro kavo in dobro glasbo.

Intervju sestavila Eva Branc.