MeduzaleM se po sedmih letih vračajo z novim studijskim izdelkom La terza gamba (On Parole Productions, 2022). Za lažje čakanje so sicer nekje na polovici tega časa izdali še koncertno improvizirano poslastico Seacock Seance, nato pa se z zamenjavo v zasedbi – dolgoletnega basista Matjaža Karlovčca je zamenjal Manuel Brajnik – posvetili novemu materialu.
Prvi komad Welcome nakazuje radikalen prelom s preteklostjo, ki je jezdila na moderno sproduciranem, a prvinskem power trio soundu. Brajnik je namreč poleg basovskih zadolžitev odgovoren tudi za sintetiziranje zvoka, kar glede na njegove aktivnosti pri zasedbi Spiral Mind ni presenetljivo. MeduzaleM so svojemu soundu tako dodali novo dimenzijo, ki pa se po začetnem prevzemu pozornosti umakne nekoliko v ozadje. V uvodnih taktih DogLover se zvočna slika s težkimi riffi preuglašenih kitar, kovinskimi basi in grmečimi bobni vrne v znane vode mešanja progressive in industrial metala s stonerjem in grungeom.
Band je že z opisom »far beyond underground« neulovljiv in tako streže s pravšnjo kombinacijo ekstremnih in podzemnih zvokov ter moderne – da ne rečem pop – produkcije, ki v ničemer ne zaostaja za velikimi. Album je snemal in mixal Robi Bulešič v zadnje čase vedno bolj priljubljenem BearTracks studiu v Kočevju. Sound kitar sledi recepturi »čokoladne torte« urejeno bradatega bodybuilderja Johna Petruccija, ki bi mu WHO lahko odobril sneti obrazno masko, saj je že njegova produkcija dovolj sterilna. Detajle o tem, kako natančno naj bi to zvenelo, bomo na tem mestu izpustili. Ne glede na pravkar zapisano, je formula čokoladne torte v tem kontekstu formula za uspeh.
Meja med metalom in popom je pogosto zabrisana in najbolj opazna razlika je pri spevnosti vokala – koncept progressive metala se je kljub svoji načelni neposlušljivosti s svojo overprodukcijo in skoraj evrovizijskimi refreni v zadnjih 30 letih izrodil v to, da se ob omembi te besedne zveze primemo za denarnico. Pri MeduzaleM tega problema absolutno ne zasledimo. Pravzaprav je obraten – za denarnico se morajo prijeti oni.
Prvi trenutek, ki bi mu lahko pogojno rekli refren, doživimo šele v tretjem od šestih komadov Erotomaniac. Soundgardenovsko obračanje ritmičnega vzorca v riffu čez 4/4 takt kljub temu ni nekaj, kar bi upali slišati od javnih in komercialnih radijskih postaj. Procesirani bobni v vmesnem delu se po groovu poklonijo Davidu Bowieju in njegovemu komadu Blackstar.
Prelivanje komadov iz enega v drugega nas bežno spomni na koncert v nekdanjem MKC-ju, ko MeduzaleM v celem koncertu namenoma niso naredili nobene pavze med komadi, da pod odrom čakajoči Marko Brecelj ne bi dobil prilike za svoj obvezni govor.
Sledi komad Long Nose z osnovnim riffom, zavestno ali ne izposojenim od Seventh Son of a Seventh Son dedov Iron Maiden, grobo iztrganim iz konteksta in izpostavljenim power drum’n’bass podlagi. Ritem sekcija MeduzaleMa to nalogo opravi bistveno bolje, kot bi jo na kakih imaginarnih horror vajah lahko Harris in McBrain.
Midget nam spet nekoliko približa koncept refrena, kar je najbrž opazil tudi sam band in je zato komad postavil za izvidnico (beri prvi single), sicer pa vokalne linije Roka Soczke Mandaca plavajo nekje po kvartah in se nočejo pretirano družiti s harmonsko (ali hormonsko, da smo bolj v kontekstu – več o tem kasneje) podlago. V tem komadu so nove zvočne pridobitve morda najbolj slišne, čeprav ni popolnoma jasno, kaj so Brajnikovi sintetizatorji, kaj pa produkcijski dodatki (reverbi, delayi ipd.) – kakorkoli, dobrodošlo.
Album se zaključi z Ringu, ki je dinamično (vsaj od začetka) nekakšna protiutež agresiji od prej in ki plato znova zaokroži s sintetizatorji.
Sintetizatorska nadgradnja celote ne zmehča in je ne naredi bolj melodične. Je premišljeno dozirana, v ozadju, proizvaja predvsem dodaten noise in kot ne-harmonična in nemelodična entiteta ne jemlje prostora ostalim instrumentom. Kar se tega tiče, se zdi, da bi La terza gamba, čeprav samostoječa enota, dolgoročno lahko predstavljala prehod k bolj drznim zvočnim spremembam.
Glasba pri MeduzaleM očitno nastaja najprej, a brez razmišljanja o vokalni liniji. Ta si izbori svoj prostor kasneje in ima zaradi “prog” parametra nekaj več težav s spevnostjo, a to samo po sebi ni nič napačnega, niti novega – podobne pristope lahko slišimo tudi pri splošno priljubljenih bandih.
Zaradi pogostega plavanja vokala v distorzijah in šepetanjih ne škodi spremljati, kaj piše v besedilih. Šele takrat se odstrejo vse podrobnosti serviranih orgij, razvrata, notranjih strahov in teorij zarote. Osnovne usmeritve so sicer tudi brez tega jasne. Kriki, brezup, dekadenca, torej vsi uspehi najmodernejše transhumanistične civilizacije. Ekstremni metal je bil v tem dober že pred desetletji, kar nakazuje na to, da družba sploh ni problem, saj metalski pesniki vedno najdejo dovolj razlogov za sveto jezo, ne glede na stopnjo zavoženosti zunanjega sveta.
Tako kot že studijski predhodnik The Art of Suspended Judgement, tudi La terza gamba zahteva večkratno spoprijemanje. Vzame le pol ure, kar je za današnjega poslušalca, ki premore attention span v trajanju večernih poročil, več kot dovolj. To velja tudi za deklarirane konzumente zahtevnejših oblik glasbe, pa če si to priznajo ali ne. Je te vrste plata, ki k sebi spusti samo fane, ki premorejo brezpogojno ljubezen do glasbe. Take, ki ji za vsak »slap in the face« dajo še eno šanso.
Album lahko poslušate in/ali kupite na Bandcampu, bojda pa si lahko upravičeno obetamo tudi fizično podobo v več verzijah.
Skladbe na albumu:
1. Welcome
2. DogLover
3. Erotomaniac
4. Long Nose
5. Midget
6. Ringu
Zasedba:
Manuel Brajnik – bas in sintetizatorji
Blaž Kocina – bobni in činele
Rok Soczka Mandac– vse ostalo
Glasba – MeduzaleM
Besedila – Rok Soczka Mandac
Produkcija – MeduzaleM
Snemanje in miks – Robi Bulešič v BearTracks Recirding Studio (Kočevje)
Založba – On Parole Productions
Foto – Eros Brajko