Po dveh letih smo preteklo soboto na odru portoroškega Avditorija znova slišali legendarnega saksofonista Billa Evansa, ki ga je slovensko občinstvo lahko na domačem terenu poslušalo že nekajkrat. Če si je prejšnjič oder delil s še eno legendo, kitaristom Mikom Sternom, tudi tokrat ni skoparil z zvenečimi imeni sodelavcev. Pri Evansu je dovolj že, če omenimo, da je v 80. letih igral v zasedbi Milesa Davisa, v aktualni zasedbi Vansband All Stars pa so se zbrali še klaviaturist John Medeski (Medeski, Martin & Wood), basist Felix Pastorius (David Byrne, The Yellowjackets) in bobnar Keith Carlock (Sting, Steely Dan, John Mayer).
Uvodni nagovor umetniškega vodje Braneta Rončela je bil odveč, saj je priložnost (ne prvič) izrabil za cinično kritiko portoroške “scene”, ki da jo sestavljajo čevapčiči in Balkan glasba pozno v noč. Čeprav se pravzaprav ni zmotil, je na tem mestu besedičenje izpadlo kot slovenske jazz eminence tožba ali kot pokroviteljski komentar pomembnega kontinentalnega promotorja, brez katerega bi bila provinca namesto visoke kulture (ki je seveda, če beremo med vrsticami, izključno njegova zasluga) deležna zgolj cenenosti svoje nepomembne lokalne scene – neupoštevajoč, da sta Piran in Portorož, kakršna sta trenutno, taka tudi ali predvsem zaradi eksodusa domačinov pred podivjanimi cenami nepremičnin, nadomestili pa so jih v veliki meri prav kontinentalni vikend turisti. Mimogrede je še navrgel analizo sestave občinstva, ki da ga sestavljajo predvsem Ljubljančani, kar je sprožilo nekaj negodovanja med “lokalci”.
K sreči so glasbeniki priokus kmalu popravili – in s tem ne mislim uvodne banalne spodbude občinstva k sodelovanju v obliki tuljenja “yeah” v mikrofon. Postregli so nam s pričakovano dozo modalnega fusiona, obogatenega s kreativnimi domislicami, ki jih je stresal iz klaviatur John Medeski, s katerim si je Evans tudi izmenjeval večino solaž. Karakter banda so tako zaznamovali zvoki sopran in tenor saksofona z značilnim osladnim reverbom, fretless bas ter Hammond in Rhodes klaviature. S slednjimi je imel Medeski sicer nekaj težav – kot je bilo videti iz večje oddaljenosti, mu je že med prvo skladbo razpadel nosilec pedala, kar se je skozi koncert ponovilo še nekajkrat. Vsakič je preostanek banda bil primoran nekaj časa igrati brez harmonske spremljave, klaviatura pa je najbrž bila silno počaščena, saj je pod njo vsakič zlezel Medeski osebno.
Večinoma so glasbeniki izvajali Evansovo avtorsko glasbo; nekaj slišanih skladb se bo nahajalo na albumu Who I Am, ki bo izdan septembra in na katerem sodelujejo tudi glasbeniki, ki smo jih poslušali na koncertu. Ena od izjem je bila skladba Continuum (Weather Report), pri kateri se je s solističnim uvodom na fretless basu Felix Pastorius poklonil očetu, velikemu Jacu Pastoriusu. Solo ni mogel miniti brez obveznega zvonjenja telefona v publiki (enako se je med bas solom zgodilo tudi na nedavnem koncertu The Wooten Brothers), tako da se je solist ustavil in simuliral zvonjenje z akordom na basu. Kmalu je daljši solo očitno zmotil poslušalca s krajšo koncentracijsko sposobnostjo, ki je začel glasno in nadležno ploskati.
Na drugi strani dvorane se je nekaj navdušenih posameznikov ob ritmih banda zvijalo v nekakšnih izraznih plesih, kar je vsekakor bolje izkazana dobrodošlica glasbenikom na odru, ki so ne glede na tehnične in druge težave svoje delo opravili odlično.
Po stoječi ovaciji, ki jo je resnici na ljubo izsilil z odra mahajoči Rončel, smo v dodatku slišali skladbo Jean-Pierre, hit Milesa Davisa (če kaj takega sploh obstaja) iz leta 1981, na katerem je seveda igral tudi Evans.
Avditorij je bil predzadnji postanek banda na zelo naporni turneji, ki je obsegala 18 koncertov v 19 dneh. Po nastopu v Portorožu so nastopili še v legendarnem klubu Ronnie Scott’s v Londonu.
Zasedba:
Bill Evans – tenor in sopran saksofon
John Medeski – Rhodes in Hammond klaviature
Felix Pastorius – fretless bas
Keith Carlock – bobni
Fotografije: Jadran Rusjan