Dušana sem spoznal v Maoni, legendarnem klubu, kjer sem še kot najstnik obiskal nekaj koncertov glasbenih legend in odigral nekaj nepozabnih svojih. Nepozabnih ne toliko zaradi kvalitete odigranega kot zaradi vzporednih mladostniških impresij. Druženja in spontani jam sessioni na teh dogodkih so bila pravzaprav le odraz povezovanja skupnosti, kar je Dušanu čisto naravno uspevalo. Po ne-pustnem koncertu v Maoni smo s takratnim bandom tudi prvič (in najbolj zares) praktično pred vrati Maone razpadli in prav tam sem na vratih WC-ja prvič videl markantno podobo Franka Zappe – seveda tisto, na kateri gol sedi na WC školjki.
V zadnjem desetletju je Dušan svoje poslanstvo nadaljeval v piranskem Caffe Teatru, ki si ga je upal prevzeti in ga na nek način vrniti Pirančanom.
Težko je enemu samemu človeku spreminjati svet, a Dušan je dokazal – ne da bi si moral za to zares prizadevati – da veličina pravzaprav ne zahteva nič drugega kot skromnost, iskrenost, radodarnost in preudarnost. Mnenje, ki ni vedno prijetno. Seveda pomaga smisel za humor in “zware shag” tobak. Tako malo, a v teh časih tako veliko. Kot tak je imel pomembnejšo vlogo na naši glasbeni poti, kot bi si morda utegnili predstavljati. Dal nam je priložnost in nam s tem pisal zgodovino.
Kot jo je pisal tudi vsemu Piranu, katerega nezgrešljiv člen je bil in bo tudi ostal.
Hvala, Dušan.
Uredništvo Muzikobala svojcem in prijateljem izreka iskreno sožalje.
Foto: Igor Andjelić FB