Circolo Koper, 27. 6. 2013
Četrtkov prvi večer festivala Baladoor je simbolično otvoril tudi festivalsko poletje v Kopru. Organizatorji KUD Baladoor letos že dvanajstič prinašajo nabor mednarodnih izvajalcev različnih odvodov jazza v simpatičnem okolju letnega vrta italijanske skupnosti Santorio Santorio – poznan kot Circolo. Prvi večer sta se na odru Circola predstavili dve raznoliki zasedbi. Večer je začel duo Emilie Martensson in Barryja Greena, ki je predstavil večinoma skladbe iz svojega prvenca »And so it goes…«. Gre za mlado jazz pevko v navezi s pianistom, ki se je šele pred kratkim pojavila na londonski jazz sceni in pustila vtis, saj jo je revija The Observer označila za »novi obraz britanskega jazza«. Njuna glasba obsega subtilno in elementarno igro vokala in klavirskih harmonij, akordov ter minimalističnih pasaž. Skozi nastop jima je uspelo ustvariti nekakšno intimno atmosfero, ki smo je sicer vajeni v manjših jazz klubih. Vendarle je vrt Circola sprejel tovrstno liriko, kar je tudi publika izkazala s precejšnjim navdušenjem. Malce pred koncem je pevka povabila na oder svojo sestro, s katero sta odpeli še nekaj skladb in zaključili s priredbo njunega omiljenega James Taylorja.
Po kratki pavzi je oder zasedla relativno mlada in čislana skupina Artbeaters. Začela je odločno in sunkovito z dvema zelo razgibanima in energičnima skladbama. Zatem je publiko prvič nagovoril violinist Peter Ugrin, sin istoimenskega pokojnega velikega trobentača ter vodje RTV Big banda in drugih zasedb. Artbeaters sestavljajo poleg violine še klaviature Aleša Ogrina, bas Jana Gregorke in bobni Anžeja Žurbija, ki vešče krmilijo v nekakšni fusion jazz smeri z elementi funka, drum n’ bassa, etna, klasike ipd. Po uvodnih dveh še neizdanih in obetajočih skladbah so se spustili skozi pesmi prvenca »Garden of adventure«, ki ga sestavljajo instrumentalne skladbe z razvejanimi strukturami. Le-te zaokrožajo glavne teme na violini in klaviaturah, medtem ko boben in bas meljeta raznolike ritme. Vendar me je kot poslušalca že po uvodnih nekaj skladbah zajel dvom oz. nekakšna ambivalenca do njihovega pristopa. Mnogokrat se je namreč zgodilo, da so kompozicije izgubile prvoten zanos in intenzivnost, zaradi razvlečenih solističnih vložkov. Ustvaril se je občutek kot da bi želeli preveč povedati, kar je skladbam velikokrat zasenčilo pripovedno moč. Gost Lenart Krečič na tenor saksofonu je sicer glasbi Artbeatersov dodal prijetno barvo in širino zvoka, a velikokrat precej neopazno. Kljub virtuoznosti in vznesenosti, ki je navdušila marsikoga v publiki, sem koncert doživel z mešanimi občutki. Skupina je sicer dodobra uigrana, kompozicijsko močna in se očitno zabava na odru, a vendar jim je (vsaj ta večer) zmanjkalo tisto nekaj, kar je težko ubesediti in sega onkraj tehnično dovršenega nastopa in opevanih referenc. Ne glede na ta nastop, velja poiskati njihov prvenec in jim prisluhniti na kakšni drugi priložnosti.
Za več info in nadaljnje raziskovanje obeh nastopajočih, navajamo povezave v tekstu in spodaj.