Reportaža festivalov:
Brez Olike, Pandamonium in Go hard or go home
V (relativno) veliki množici poletnih dogodkov na slovenski obali je letos posebej izstopala serija manjših »alternativnih vrelišč«. Že na začetku naj poudarimo, da gre za raznolike dogodke v režiji različnih skupin, ki pa jih zaradi pomanjkanja časa in podatkov združujemo v pričujoč člančič. O »alternativnih« praksah in njihovi problematiki bomo v prihodnje še pisali. Torej, glede na splošno ustaljeno in všečno ponudbo koncertov/festivalov na Obali, velja izpostaviti dogodke, ki delujejo na nekakšnem protipolu. Le-ti bolj ali manj prisegajo na t.i. naredi-sam pristop (DIY), neprofitnost, nemnožičnost in žanrsko odprtost. Osredotočili smo se na sledeče: Festival brez olike v Oliki pri Sočergi, Pandamonium v Kopru in Ankaranu ter Go home or go hard fest v Hrvatinih. Kot rečeno le-ti izhajajo iz pretežno DIY načina delovanja, kjer je organizacija dogodka plod samoiniciativne sile posameznikov in posameznic in temelji na povezovanju, solidarnosti ter omogočanju vseh vrst izražanja. V principu so to neinstitucionalni dogodki in kot taki plod truda peščice ljudi, ki so s srcem in glavo pri stvari. Vsak dogodek je tokrat pokril več glasbenih (še vedno) marginaliziranih zvrsti oz. skupin iz več koncev Slovenije, Evrope, sveta in s prostovoljnimi prispevki tudi dokazal, da je mogoče zaobiti formalno-birokratsko izčrpljujočo mašino.
Festival brez olike se je zgodil na topel junijski večer v prekrasnem zaledju Kopra. Celotno prizorišče je bilo ročno sestavljeno, postavljeno in okrašeno (kot zanimivost: mešalka je bila postavljena na zapuščeni traktorski prikolici). Glavni oder je bil zgrajen iz lesenih elementov akacije in palet. Prav takšni so bili štanti ob prizorišču, ki so nudili veganske prigrizke (vegebab in mafini), merchandise nekaterih nastopajočih ali distribucije neodvisnih založb (predvsem vinilke) ter izjemno priljubljeno lokalno domače pivo. Pot do prizorišča je bila osvetljena s svečami v steklenih kozarcih, kar je dajalo prijeten občutek domačnosti. Ob vstopu na prizorišče si kmalu dobil občutek, da tukaj čas teče drugače, tukaj se lahko ustaviš, poklepetaš in uživaš v neokrnjeni naravi in predvsem v miru prenočiš v šotoru. Nastopile so skupine: Vinotoch, Svinjske tačke, novogoriški Neverend, koprski HC metalci Human Host Body in švedski Sköa Knivar. Razpoloženje pred, med in po koncertih so dopolnjevali DJ-i CLZ, Total Destruction Soundsystem in Jahklin Selecta. Poleg tega so nekaj dni kasneje na hišni številki 7 odprli razstavo Kultura gre na vas, kjer so svoja likovna, fotografska in kiparska dela predstavili mladi umetniki in umetnice: Damir De Simone, Ana Žerjal, Simon Kocjančič, Vasja Vidmar, Tina Umer, Martin Peca, Vita Joksič, Voranc Kumar in Martin Belac. Pri organizaciji so stopili skupaj KUD Čas, Panda Banda in društvo KAM.
Drugi dogodek se je že peto leto po vrsti odvil v dveh delih pod imenom Pandamonium. Značilno lokacijo na začetku koprskega ribiškega pomola je letos zamenjala ploščad pri pomorski policiji in plaža Sv. Katerine pri Ankaranu. Z neizmerno energijo in požrtvovalnostjo je kolektiv Panda Banda s prijatelji letos pripeljal zanimiv nabor skupin iz Slovenije, Nemčije, Italije, Makedonije, Brazilije, Japonske in še od kod. Prvi večer sta otvorila japonska noise grinderja Sete Star Sept, ki sta s kratkim in intenzivnim nastopom/zvočnim performansom pokazala zobe zaspani koprski promenadi. Sledili so psihadelični stonerji Reverend Haze, hardcore punkerji Catholic guilt iz Avstrije, ambientalni post rock skupine O in nažigaški stoner trip imenovan Carnaval. Drugi del je sledil čez 11 dni na simpatični plaži Sv. Katerine pri Ankaranu, ki pa že nekaj časa brez pravega smisla podpihuje strasti med Koprom in Ankaranom. Tudi tokrat namreč ni šlo brez provokacij, saj se je na koncertu pred odrom pojavil osel znanega idejnega vodje koprskega mladinskega centra. Poceni performans je poskušal nagovoriti že dodobra osveščeno publiko in zato za trenutek pokvaril festivalsko vzdušje. Kljub temu so obiskovalce na odru navduševali hardcorovci Dangers, Painted Wolfs, brazilski O Inimigo, obalni industrialni electrockerji Second Chance Blown ter priljubljeni makedonski Bernays Propaganda. Na obeh večerih je bilo mogoče prav tako okusiti slastne sejtanik kebabe, mafine, socialni lonec ter pobrskati po bogatem naboru neodvisnega založništva, ki vztrajno fura lastno zgodbo in združuje neprofitno, nekorporativno ter družbeno kritično glasbeno produkcijo.
Tretji dogodek so letos prvič organizirali KUD Kolomban in prijatelji/ce oz. podporniki/ce na prijetni lokaciji Paintball poligona pri Hrvatinih. V gozdičku pod glavno cesto je skupini zanesenjakov uspel dvodnevni dogodek z imenom Go Hard or Go Home Fest. Kot že ime pove, je tudi napovedal močno in brezkompromisno glasbo skupin iz vseh koncev Slovenije. Prvi večer so po nekajletnem premoru otvorili istrski posebneži Meduzalem. Sledili so punk’n’rollerji International r’n’r Circus, street punkerji Gužva u bajt, black’n’rollerji Kripl, metalcorovci Žižolath in hc/punk/rockerji Real Life Version. Soboto je čez dan vrtel DJ Totaldestruction Basskilla, sledilo je zabavno tekmovanje Air-guitar battle (imitiranje kitare brez kitare:), katerega prva nagrada je bila 15-litrski sodček San Nicolo piva. Bendi so se zvrstili začenši z obalnimi novonastalimi Recession, namesto odpovedanih Srčkov so prišli Noisefight iz Pule, obalni death/trasherji Incarnated so predstavili surove in udarne nove skladbe, hardcore veterani No Limits so zašopali v zagonu nove plate, Golliwog so potrdili hardcore ostrino in karakter, zaključil pa so ska punkerji Poslednji bunker iz Buzeta. Go Hard or Go Home je privabil kar solidno število publike, ki bi lahko bilo večje, če se ne bi na isti dan (zadnje čase kar pogosto) odvijali še vsaj trije dogodki. Kljub vsemu je organizatorjem in vsem nastopajočim uspelo pričarati edinstven festival na odlični lokaciji, ki je prav tako postregel z odlično, na licu mesta pripravljeno prehrano (falafel über alles) ter zvestim domačim pivom. Nadejamo si lahko, da se naslednje leto spet ponovi z vsem zagonom in svežim programom.
Gre pa se vprašati zakaj se tovrstni in tudi drugi dogodki redkoma oziroma nikoli ne zgodijo v drugih letnih časih. Mogoče bi bilo smiselno izkoristiti čas pomladi in jesensko milejše podnebje, saj ogrevanih prostorov na Obali vsaj za enkrat ni ravno na razpolago. Ti v Kopru vendarle obstajajo, a so vanje vsesani ali pa nanje prežijo drugi akterji, ki pa jih očitno kanejo uporabljati v druge namene. O problematiki kulturne politike na eni in avtonomnih prostorov na drugi strani, bomo v prihodnje pripravili prispevek, saj je očitno skrajni čas da se odpre polje razprave. Do takrat puščamo v razmislek in v pričakovanju izboljšanja nastale situacije (ali malo verjetne kulturne revolucije), se že veselimo naslednje poletne scene in močno pozdravljamo zgoraj opisane iniciative.
Matjaž & Rok
