Istranbul – Music in progress

Muzofil, demo, 2012

Svetovljanska mladina zbrana pod imenom Istranbul na svojem uvodnem plošku ponuja osem skladbic, od tega so štiri v živo posnete, ostala polovička pa so studijski demo posnetki. Že iz slednjega, kasneje pa tudi iz poslušanja, lahko spravimo skupaj sklep, da gre za simpatičen demo, ki je namenjen suhi, okvirni predstavitvi ansambla in njihovih, sicer izredno »pisanih« melodij. Sploh zato je komentar kvalitete samih posnetkov kot takih (raven tehničnega zajema) pač odveč in ni kaj dosti relevanten…

Lahkotnost in znosnost ploščka obelodanja kompozicijski pogum muzičarjev in muzičark. Če že v izhodišču določiš kreativo, ki ne bo omejena s poreklom, nacionalnostjo in bo etnos gradila progresivno in iz sebe navzven, potem dobiš belokranjske »Tri Jetrve« v down-tempo melodični izvedbi, kot bi jo spravil skupaj kakšen progresivec, ki je ravnokar dal skozi diskografijo Type 0 Negative. Njihova razgibanost vas popelje »daleč nazaj čez preteklost v sedanji trenutek, ki spominja na prihodnost«.

Od že omenjene belokranjske se vsebina ploščka lepo geografsko razteza širom vseh možnih nacionalnih mej. Pridih sevdalink, bližnjevzhodni melos, iberijska vihravost… Tradicionalno navsezadnje le ni tako tradicionalno kot bi si želelo…

Skromno ocenjujem in rahlo sklepam, da je osnovna sporočilnost albuma, da si ljudska/etno glasba zasluži razbitje marsikaterega predsodka in negativnih konotacij, ki jih predvsem mlajše generacije današnjih dni nosijo s seboj. Pa ne samo to, zasluži si tudi odrešitve zatohlosti tradicionalnega in muzičke zadrtost, ki jih s seboj nosijo klasične reprodukcije ljudskega.

Definitivno pa si spodobne slušalke zaslužijo počakati na celosten studijski izdelek, ki bo ponudil resnični spekter ponujenega. Sicer pa se tudi brez slednjega zapazi, da so Istranbul zbrani na kupu z znanjem in strastjo. Kolikor sem tudi utegnil čutiti utrip letošnjega Jazz Etno Funky Festivala, se mi dozdeva so oni in one ponudili še najbolj friški in sočen večer. Vokalno so fantastični, rekoč to, seveda nočem kakorkoli zatreti instrumentalno-glasbenega dela, ali reči da je nek element bolj superioren od drugega. Kot seveda niso kurdske pesmarice superiorne sevdalinkam ali obratno.

Če pišete na »[email protected]«, se lahko definitivno izpogajate za kakšen izvod te etno-barvanke. Mogoče še to: cedejček je zapakiran v kartonast ovitek z simpatično grafično podobo (po principu fuj-fuj plastika). To malenkost velja tudi izpostaviti.

Recenzent: Erik Božič