Kljub temu da mu ne sežem do kolen, bo to zapis v Mefovem slogu. Drago je namreč nekoga iz ekipe Muzikobala povabil na vaje Desetega brata nekje na mejo med koprsko in ankaransko občino in ekipa je poslala mene. Tako sem se na ponedeljkov večer znašla v leseni hiški veliki nekaj kvadratov skupaj s še devetimi vadečimi za petkov koncert ponovne združitve legendarnega benda iz osemdesetih.
Fantje iz ekipe Deseti brat in njenih različic so me sicer toplo sprejeli in počastili z Vlastijevim Refoškom, če pa so se kdaj ušteli v ritmu in melodiji, so vzroke hitro poiskali v ženski prisotnosti. Čeprav je Mef ob napovedi ponovne združitve skupine oziroma njihovega koncerta ob trideseti obletnici vztrajno pravil, da sami niso bili za tako imenovani reunion, a sta jih v to z vztrajnim prigovarjanjem prepričala Primitivc in Effe, fantje na vajah niso delovali, da bi jim kaj manjkalo. Nasprotno, z nekakšnim žarom v očeh, vokalih in pod prsti so na vajah igrali hite iz osemdesetih let. Nasplošno je za Mefa značilna skromnost, ki jo dobro »prodaja« v raznih intervjujih in med komadi na koncertih, a na koncu zgodbe o pisanjih tekstov za Danilotove komade zaprt v stranišču pač izpadejo izjemne.
A vrnimo se v letošnji november. Za red in disciplino na vajah Desetega brata je še najbolj skrbel klaviaturist Jadran Ferjančič Frko, Mef pa je družbo miril, da bo na koncertu vse v redu in nimajo kaj skrbeti. Kakorkoli jim je že v leseni kolibici uspelo pričarati zvok električne kitare Zorana Mlekuža, ki se sliši zelo iz osemdesetih, nekaj skrbi pa jim je delal stari bas Igorja Korenike oziroma njegove strune.
Nihče najbrž noče bit mona, marsikdo pa se sprašuje, če bo Madona dala trideset let (pre)pozno.
