Verjetno ni najbolj prav, da napiše recenzijo albuma nekdo, ki je »fan«; takrat ocena ni najbolj objektivna, zatorej že vnaprej povem, da boste za pravo oceno morali najti še kakšno ločeno mnenje.
Pravijo, da je današnja generacija odtujena, da s poplavo interneta ne zna več komunicirati, da jih ne briga za druge. Take in podobne floskule poslušamo že celo človeško zgodovino. Saj so se že Asirci pritoževali, da bo svet propadel, ker nova generacija noče več slediti stari. Ne, NoAir niso toliko revolucionarni, so pa kontrapozicija takim stereotipom. V resnici so odtujeni, ampak samo navznoter, in ko to pokažeš v današnjem času, si lahko zelo ranljiv. Pokazati čustva je drzno dejanje, takoj lahko izpadeš zguba. In to Maks počne, razgali se, česar bi se moral zavedati vsak, ki stopi na oder. In prav to jih dela velike.
NoAir so z drugo ploščo še bolj prepričljivi, ne bom rekel, da so bolj zreli, ker to ni nobena kategorija, ki bi kaj veljala. Nasprotno, upam da bodo vedno ohranili tisto mladostniško nesigurnost in občutljivost. Je pa res, da če so bili na prvi plošči še bolj zadržani so se zdaj bolj razpištolili in v živo je bilo slišati ravno tako.
Glasbeno gledano bi lahko rekli, da smo že en kup stvari slišali, pa vendar vse skupaj zveni novo. Še posebej redko slišimo melodije in vokal, ki včasih meji na sarkazem, včasih pa na tazaresno bolečino. Sliši se, da Maks že dolgo poje, ostali člani pa zelo korektno odigrajo svojo vlogo. Ponavadi je prav to problem, ko vsi vadijo inštrumente po več let, vokalisti pa začnejo kar naenkrat, kot da je to samo po sebi dano. Danes ni več prostora za šlamparijo. Lepo je videti skupino, ki jim vse lepo teče in se zraven še zabavajo. Skratka, vse se dogaja v nekem rokerskem kabaretu, to je prava posebnost NoAir. Bowie bi jih takoj vzel za svoje (sic). Sploh pa, če bi jih slišal kakšen angleški manager in ne bi mogel pogruntat, da to ni brit band. Če ne bi bil tam trg tako zaprt, bi glasba noir (po francosko) lahko zaplavala čez kanal.
Lahko je izdati prvi album, ki si ga delal praktično celo življenje, problem nastane, ko je treba narediti naslednji album in Superhuman je spet odličen, lep izdelek, vključno z črno-belo grafiko in priloženo knjižico z besedili. Kajti danes, ko ljudje poslušajo mp3-je in ponavadi sploh ne vedo, koga poslušajo, je zelo pomemben ovitek, ki ga lahko primeš v roko in prebereš.
Moč NoAir je predvsem v sestavi komadov, kjer ima vsak svojo dramaturgijo in kot taki so zelo melodični, ampak ne za vsako ceno, trdnem in smiselnem podajanju teksta, kar je velika redkost, če sploh ima še kdo kaj povedati. Če bi že morali dati kakšno etiketo, bi mogoče bila » indie pop«, mogoče« dark pop«. Saj vmes slišimo tudi kar nekaj kontroliranega kaosa in elektronike, kar je znak, da zadaj stojijo zreli glasbeniki, ki niso podvrženi samo zabavi. Če že zdaj niste ponosni, da so NoAir iz vašega kraja, boste zagotovo postali, ko jih bodo odkrili v tujini. Potem boste lahko rekli: Ma kaj, mi smo jih odkrili že prej.
Album lahko poslušate/kupite na uradni Bandcamp strani NoAir
Avtor: Boris Bradač