Drill – Nuklearna zima

Izdano pri Wudisban, 2013. 

Friška hiphoperska cedejka, pod katero se je podpisal Drill, združuje pisano druščino: od uveljavljenih đezerjev, starih hip-hop mačkov pa vse do, sicer splošni publiki, neznanih pojav iz ozadja.

Drill je, kljub svoji mladosti, že uveljavljen obraz domače rap scene; lirično na zelo spodobnem nivoju in definitivno nadpovprečen v primerjavi z geto mladino marsikatere slovenske vasi. Je pa tu še dodaten bonus, dečko dela in se kreativno predaja svoji strasti, zatorej primerno s tem tudi napreduje iz leta v leto.

Od dotičnega albuma se je pričakovalo, da bo osvežil, sicer precej togo podalpsko »ponudbo« hiphopa.  Medtem, ko na nekih levih vogalih visijo neke čudne face z nekimi pozlačenimi obeski in v trenirkah nekih mega-znamk, pa nam »Bolani Doktor« postreže z lepo zaokroženo celoto, katere nabor sega od pripovedne lirike (recimo »Pjehe« in »Ptica«) do fitnes programa s poudarkom na vratu in hrbtenjači (tipa »Ko pade živo srebro«). Glasbene podlage so lepo razvejane in pestre ter prevarajo membrano zvočnika v misel, da je lokacija prej na Krasu kot v obmorski Izoli. Šinks na uvodnem instrumentalu popelje vokale v zlato ero devetdesetih, Benjamin Shock na naslednjem spravi publikum direkt v jaće elektronske poteze in nadalje se selimo v tipično rap podlagico… Kot sem že izpostavil: instrumentalno gledano je album űber fin. Tudi prispevki kolaborantov (Teo Collori, JK Soul, Sale, Smooth Criminal, Nite, Urban Click, Šuljo, Mentally Ill…) so ravno pravšnji, marsikaj ni čisto nič genialnega, ampak se vse skupaj prav lepo izteče.

Osebno bi izpostavil kot vrhunec ploščka že prej omenjene pesmi »Pjehe« in »Ptica« (tudi Emkej postreže z nekaj fine lirike), je pa slednje verjetno precej vezano na moj izhodiščni položaj, da sem v hiphopu prej reden poslušalec projektov kot je recimo bil »Deep Puddle Dynamics«, kot pa »Camp Lo«, čeravno to ne pomeni, da je eno sto let pred drugim ali obratno.

Iz lirične plati pa si upam trdit slednje: Drill si je vzel lepo mero energije in se je posvetil svojim vrsticam. Vse koherentno in zadovoljivo; je pa minus ploščka recimo tale, da je razkorak med Drillom in marsikaterim gostom na vokalih, tako na sestavi rim kot samem besednem zakladu, za moj okus enostavno prevelik. A še vedno daleč od tega, da bi komur koli izmed njih pripopal zraven kakšnega pajaca polnega steroidov.

 Plata »ne skriva mnenj in čustev«, in definitivno dvigne živo srebro toliko, da se ustavim pisat še pravi čas. Če strnem misli… Ne dajem zvezdic, ne dajem procentov, ne dajem številčnih ocen… Če poslušaš rap in imaš 10 eurotolarjev imaš sladke skrbi, zagotovo ste desetaka v svoji polpretekli zgodovini porabili za brdo slabšega. Svojo kopijo lahko naročite na “[email protected]“.

Recenzent: Erik Božič