Ko beseda nanese na Elvisa Šahbaza, si je obalna glasbena scena edina, da gre za izredno samosvojega in talentiranega umetnika, ki že desetletja sledi svojemu avtorskemu navdihu, bodisi kot solist ali kot vodja instrumentalnega power tria Implosia, ki se je po več kot desetletju nedavno vrnil na koncertne odre. Marsikdo ga pozna tudi iz izolskega Bifeja pri kralju, ki je v času njegovega predsedovanja zrasel v de facto enega od kulturnih centrov Izole.
Ta gostinski projekt je zanj že stvar preteklosti in medtem ko je kak studijski izdelek Implosie zaenkrat še stvar prihodnosti, je Šahbaz pred kratkim izdal svoj tretji solistični projekt z naslovom Onkraj sanj/Beyond Dreams (2024, samozaložba).
Že v desetletjih pred izdajo prvenca Parenzana BluEs (2017) se je Elvisa Šahbaza v obalnem prostoru, pa tudi širše, prijel že skoraj mitski status klasičnega kitarista, ki je brez vsakršne formalne glasbene izobrazbe dosegel zavidljiv nivo tehnike, eksaktnosti, ekspresije in kompozicije. Poleg tega se že vseskozi posveča izključno avtorski glasbi, ki je neobremenjena z glasbenimi stili, si pa delno izposoja iz večine obdobij klasične glasbe. Na že omenjenem prvencu ter nasledniku Io (2019) so prevladovale romantično-baročne kompozicije, ki izolsko podeželje ob poslušanju prestavijo v Španijo, a kaj ko nas onkraj sanj čaka plakat za koncert npr. Zvite feltne na bližnjem kandelabru in če ne pazimo, lahko tovrstne presežke celo zaslišimo na radiu.
Onkraj sanj/Beyond Dreams se osredotoča na ambientalni aspekt Šahbazovega ustvarjanja. Manj poudarka je na posameznih skladbah in prepoznavnih melodijah, ki so nekoliko skrite v razložene akorde, več pa na albumu kot celoti. Glasba je tekoča in prijetno žalostna, tonalitete so večinoma molovske in kot pravi še en legendarni obalni kitarist (s seattleske obale) Jerry Cantrell, “Minor is where true heaviness lives”. K eteričnosti zvočne izkušnje pripomoreta tudi drzen reverb ter t.i. naravna uglasitev kitare na 432 Hz; to se zdi prispevek producenta Gabra Radojeviča, ki se je zavoljo svoje spiritualne naravnanosti izkazal kot logična izbira za ta komponistični pristop. Za ta projekt je na producentskem stolčku zamenjal Andreo F., ki je produciral prejšnja dva albuma.
Prva skladba Prelude nastavi razpoloženje na težko melanholijo, ki ne popusti skozi vseh devet skladb na albumu. Zvok daje občutek lebdenja med zemljo in vesoljem. Nekatere skladbe skoraj prehajajo druga v drugo (mogoče celo škoda, da ne), kar daje albumu karakter nedeljive celote, zato je poslušanje prek streaminga nehvaležna oblika konzumiranja tega (kot tudi kateregakoli drugega) albuma. Z besedami “Streaming is for kids” še tretjega legendarnega, a v nobenem pogledu obalnega kitarista Robbena Forda zato spodbudimo bralce k nakupu fizičnega CD-ja in obiska kakšnega Šahbazovega koncerta. Septembra je nastopil na videmskem festivalu Madame Guitar in upamo, da bi bilo takih vabil čimveč, saj je to minimalni nivo koncertiranja, ki si ga ta umetnik zasluži.
Slabih 40 minut skoraj prehitro mine, kar je za instrumentalen solo kitarski album zelo lep uspeh. K sreči ima Elvis Šahbaz sedaj v svoji diskografiji dovolj materiala, da to ne predstavlja težave.
Skladbe:
- Prelude
- Trans
- Mature
- Basso
- Andry
- Selfy
- Speranza
- Kaleidoscope 7
- Goldish
Klasična kitara: Elvis Šahbaz
Snemanje in produkcija: Gaber Radojevič (Studio Parametrik)
Design in naslovnica: Davorin Marc
Fotografije: spletna stran Elvisa Šahbaza