Mislim, da je Elvis Šahbaz, ko sem ga leta nazaj prvič slišal igrati, igral klasično kitaro in spominjam se svojega navdušenja in presenečenja nad njegovo glasbo in izvedbeno spretnostjo. Združeval je stvari, ki jih nisem bil navajen slišati hkrati: klasično tehniko, svežino avtorske glasbe in drzne kitarske uglasitve. Hkrati me je spominjal na Jimmyja Pagea, Jerka Novaka, Ralpha Townerja in kakega izolskega znanca, ki se z glasbo sploh ne ukvarja. Prav ta njegova skromnost se mi je zdela pretirana, saj njegova unikatnost tako s tehničnega kot z umetniškega vidika močno presega obalni prostor.
Kontekst »klasične« glasbe je večinoma omejen na preigravanje tujih avtorjev ali pa na bolj ali manj posrečena iskanja avtorskega izraza v sodobni klasični glasbi. Avtorske tendence pa tja navadno zelo redko posegajo. Elvis, glasbeni samouk, je to dvoje združil v sebi lastno kombinacijo, ki se ves čas giblje med ornamentiranim renesančnim in bolj sproščenim romantičnim obdobjem klasične glasbe ter nekakšno fingerpicking improvizacijo. Zanimivo je, da je to avtorsko esenco kljub zelo drugačnemu kontekstu ohranil tudi v svojih električnih zasedbah, ki pa do sedaj še niso izdale kakega zvočnega dokumenta, a to je že druga zgodba.
Album Parenzana BluEs (samozaložba, 2017) bi po mnenju mnogih moral iziti že zdavnaj, a je po drugi strani to nepomembno, saj je Elvisova glasba, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Mef, brezčasna.
Posnetek ptičjega petja in kitarska interpretacija le-tega v skladbi Vrabci uvedeta umirjeno in pozitivno melanholično razpoloženje, ki prevladuje skozi ves album. Včasih ga oplemeniti s španskim oz. latinskoameriškim melosom (Lemovje, Santa Cruz), spet drugič s klasično tehniko in ritmično interpretacijo (Izola, Viža). Večinoma pa prej ali slej vsakega od »gostujočih« stilov pripelje nazaj k sebi, v modernejše harmonske kombinacije, preuglasitve, nenazadnje blues. Najbolj neobremenjeno gibanje med različnimi stili se morda pojavi v skladbi Svetilnik, najbolj konsistentna v enem stilu pa je najbrž Viža. Skladbe pogosto nimajo izrazito začrtanih melodij, temveč bolj ustvarjajo harmonsko razpoloženje.
Elvis glede na prevladujoče razpoloženje vsake skladbe menjuje med klasično in akustično kitaro, na trenutke pa mu pri obogatitvi zvoka pomagajo tudi gostje: improvizirana tolkala pri Parenzana Blues je prispeval producent Andrea F., minimalistične klaviaturske vložke pri Spirito in Zimski pa Matteo Rivierani. Vsi dodatki so dozirani zelo zadržano in na mestu in nič ne bi motilo, če bi jih bilo še več, saj je album s svojimi 50 minutami dolžine kar obsežen zalogaj. Zadnjo skladbo na albumu, Dobrodošli (Kocjančič/Mef) gre razumeti kot nekakšen »bonus track«, zabavni moment, ki nima kake konceptualne povezave z ostalimi – pravzaprav štrli iz albuma tako z avtorskega kakor tudi z aranžmajskega vidika, saj sta mu z dodatne kitare pomagala posneti Matteo E. Basta in Mike 3rd.
Elvis s svojo glasbo potuje skozi čas in preko kontinentov in te vplive uporabi le kot začimbo za svojo mediteransko melanholično mešanico, ki pa je pravzaprav bolj kot za Mediteran ali Izolo v glasbenem smislu značilna zanj osebno. Morda se mi tako zdi le, ker ga poznam, a mislim, da z njo pripoveduje preproste in vsakdanje izolske zgodbe, včasih zabavne, drugič boleče – obojih v Izoli zlepa ne zmanjka.
Skladbe na plošči:
1. Vrabci / Sparrows
2. Lemovje
3. Parenzana Blues
4. Svetilnik / The Lighthouse
5. Izola
6. Spirito / Spirit
7. Viža / Tune
8. Šofit / Sky Parlor
9. November
10. Zimski / The Winter Song
11. Santa Cruz
12. Dobrodošli
[easy-tweet tweet=”Recenzija: Elvis Šahbaz – Parenzana BluEs (2017)” user=”MuzikObala” hashtags=”#Muzikobala, #ElvisŠahbaz, #ParenzanaBluEs “]