Kakor veter, ki nam razmetava lase, prinaša svež zrak in sveže misli, tako bo po vsej verjetnosti marsikdo zastrigel z ušesi ob poslušanju prvega izdelka tria Fish On Mars. Album nosi pomenljiv naslov My Hungry Ghosts in prinaša dobrodošlo svežino v tukajšnji obalni prostor, pregovorno cepljen na generičen in zmeren (cover) blues-rock. Samosvojih/izvirnih skupin v tovrstnem žanru je torej le za peščico. Poglejmo ali se Fish On Mars pridružujejo peščici… A preden se spustimo v podrobnejši opis glasbe na albumu je potrebno predstaviti kdo stoji za to zanimivo imensko skovanko (na hitro utegne spomniti na umotvore Douglasa Adamsa:)). Trio je nastal, ko sta večletna znanca Renato Brainich na kitari in Goran Štefanec na basu, po skoraj četrt stoletja dolgi pavzi, ponovno navezala stik. Njuno sodelovanje namreč sega v daljna 90. leta prejšnjega stoletja, kjer sta nastopila kot predskupina cenjene italijanske skupine Area na koprskem Titovem trgu. Po nekaj poskusih se jima je tokrat pridružil Gal Furlan, s katerim je nastala kemija, ki se odraža tudi na prvencu. Album so posneli na goriškem koncu po treh letih intenzivnega truda.
Že na prvi posluh je slišati, da gre za instrumentalno glasbo osnovano na skupnem feelingu, glasbo, za katero so si vzeli čas, da je postopoma dozorela. Tako smo priča samosvoji mešanici raznolikih rock obrazcev od math rock riffov, do bolj „atmosferičnih“ groovov in dinamičnih zasukov. Zefektiran in omniprezenten bas trdno drži stvar pokonci, morda na hitro spomni na značilen zvok zdaj že kultnih Tool, vendar gre dlje. Kitara se giblje med vodilnimi riffi, zanimivimi teksturami in dinamični soloti, ki so ravno prav dozirani. Bobni so pa gotovo bistven element, saj je Galovo igranje domiselno, raznoliko in suvereno (šola/kombo Zlatka Kaučiča). Izpostaviti velja kako domače zveni njegovo bobnanje v neparnih ritmih, ki v sorodnih bendih zvenijo pogosto preveč trdo in krčevito. Produkcija albuma je presenetljivo uravnotežena, najverjetneje tudi zato, ker so glasbo skoraj v celoti posneli skupaj v studiu. Kot pravijo sami, so pri snemanju CDja prav tako iskali nekoga, ki razmišlja izven okvirjev in prepričali Davida Širco, da jim je pomagal spraviti najboljše iz njih.
Če malce podrobneje zaorjemo bi lahko dejali, da se v njihovi glasbi sliši, da niha in mestoma še išče svoj izraz. Glede na to, da je glasba sicer dozorevala toliko časa je opaziti, da so skladbe nastale v različnih okoliščinah in jim z izraznega vidika manjka nekakšen povezovalni element. Primer je skladba Is this Funk?, kjer flow albuma razbije nekakšen molovski funk groove, ki zveni hudomušno, a deluje malce bledo. Najbolj prepričljivi so ravno bolj „psihadelični“ deli, kjer dobijo vsi inštrumenti svojo širino (lep primer je skladba Waves). Glede na to, da so skladbe vsaka svoja razgibana zgodba niti ne opazimo, da ni vokala, saj vsi trije smiselno polnijo zvočni spekter, kar pa je v tej zvrsti prej redkost. Na tej točki njihovega raziskovanja je občasna nekonsistentnost glasbene intenzitete tudi logična. Sicer pa zvokovno zvenijo konsistentni in determinirani. V njihovi stvaritvi pravzaprav niti ne gre iskati homogenosti, temveč jo je potrebno razumeti kot stičišče različnih ustvarjalnih faz, ki šele nakazujejo možne smeri. Bržkone se bodo jasneje prikazale na novi plošči, za katero imajo menda pripravljenih kar nekaj skladb. Album My Hungry Ghosts je torej dobrodošla svežina v Obalnem prostoru in ima vsekakor potencial, ki že v štartu meri dlje od lokalnih kafičev ali klubov. Metaforično glasba Fish On Mars nagovarja druge „planete“ in je predvsem samosvoja. Lahko bi celo rekli, da je anahronistična in pretežno imuna na aktualne trende t.i. alternativne/indie glasbe, ki kot vemo, paradoksno, čedalje bolj ukalupljajo glasbene skupine. Pričujoča izdaja je gotovo dobra iztočnica, da jih slišimo v živo še ta mesec. Bodite pozorni na naš napovednik koncertov in se tudi sami prepričajte. Vprašanje plavati s tokom ali proti njemu naj potemtakem ostaja odprto vsem njihovim receptorjem/kam. Ja, Fish On Mars – nomen est omen.