Hangar bar že nekaj let nadomešča klube v Izoli, pa tudi širše. Tu najdejo zatočišče tako lokalni kot tudi nekateri bolj uveljavljeni bandi. Ekstremnejše godbe sicer lahko slišimo predvsem v koprskih CMK-ju in INDE-ju, a Hangar definitivno pokriva širok, verjetno od vseh največji spekter preostalih zvrsti in tako vmes relativno pogosto zasledimo tudi jazz. V soboto smo tu poslušali ene boljših glasbenikov te zvrsti pri nas, trio Peripheral Vision.
Kitarist Marko Čepak Maki, kontrabasist Simone Serafini in po daljši odsotnosti spet aktivni bobnar Aljoša Jerič so večer s klasiko Summertime začeli ležerno in brez šokov. Ti so prišli na vrsto kasneje, ko je skupina zagrizla v avtorski repertoar modernega jazza, v večini posnet na prej omenjeni plošči Makia Planet, polni izrazne virtuoznosti in ritmične pestrosti. Minimalistična zasedba je tokrat poskrbela za nekoliko drugačne izvedbe, saj sta v triu prišli bolj do izraza skupna interpretacija in improvizacija. Zvok je vseskozi zvest barvi clean kitare, kontrabasa in minimalističnega seta bobnov, a glasbeniki morebitne želje po spremembi odženejo z uigranostjo in ritmično raznolikostjo; vsi člani so se v dvournem koncertu izkazali kot enakovredni improvizatorji in so koncert v celoti izpeljali na zavidljivem nivoju in hkrati vzdrževali pozornost (zainteresiranega dela) poslušalstva.
Kljub pohvale vrednemu trudu Hangar bara pri organizaciji tovrstnih koncertov smo bili namreč (spet) priča realnosti prevladujoče barske glasbene scene, ko mora band ne glede na dinamiko in ostale interpretativne preference podrediti način igranja ali celo izbor programa jakosti nepozornega občinstva.
Fotografije: Samo Turk
