Kdor se spomni legendarnega izolskega Mi-kluba iz časa preloma tisočletja, mu ime Good Freddy ne bo povedalo veliko. Veliko ne bo povedalo niti nikomur drugemu, saj razen sledilcev na njihovi Facebook strani nihče ni mogel vedeti, da se v izolskem undergroundu spet nekaj kuha. Za imenom Good Freddy stojita Mojca Ferle in Marin Knežević, polovica nekdanjih darkerjev Doryan Gray, ki so bili tedaj hišni band omenjenega kluba.
Doryan Gray so delovali še v času, ko je bil za snemanje albuma še potreben večji finančni in siceršnji napor, zato kot marsikdo od nijhovih sodobnikov svojega dela niso kronali z resnejšim diskografskim izdelkom. Člana Tomaž Gregorc in Gašper Štrancar sta medtem izginila neznano kam, Mojca in Marin pa sta po daljšem obdobju drugačnih življenjskih aktivnosti udarila s prvim pravim albumom doslej.
In to na polno. Pod naslovom Brezno sta brez olepševanja in odvečnega poliranja ustvarila zelo oseben izdelek, ki bi se lahko bral tudi kot konceptualen album s podnaslovom “50 odtenkov (depre)sive” ali mogoče v angleščini “50 Shades of (Doryan) Gray” in na tem mestu bomo zaključili z duhovičenjem. Skozi album se izmenjujeta dva protipola, eden grozeče miren in resignirano lep, drugi jezno agresiven in tesnoben. Prvega zaznamuje akustična kitara in vokal, drugega distorzije in elektronika. Čeprav sta oba principa po zvoku diametralno nasprotna, ju več stvari povezuje, kot ločuje. Prva povezovalna stvar je tematika besedil, ki se v angleškem, slovenskem in srbohrvaškem jeziku ukvarjajo z religijo, izgubo, depresijo, minevanjem. Drugo, kar imata skupnega, je konstantna intenzivnost vokala. Mojci se nikoli ne “utrže” in ne gre čez neko limito, ne glede na stopnjo agresije v glasbi. Vokal ostaja nizek in grozeč, s čimer še bolj ponazori strah, tesnobo in čustveno otopelost, kot se za pravo depresijo spodobi. K temu pripomore tudi industrial spremljava loopov, synthov in distorziranih kitar, ki zvenijo kot berlinski križanec med Laibach, Coil, Marilynom Mansonom, zgodnjim Nickom Cave-om in Lindo Perry (sic). Svetlo točko v vsej temi predstavlja Himna (We’re changing the world, we’re changing now).
Album Brezno zaznamuje DIY etika in garažni zvok, za kar poskrbi odsotnost basa v večini skladb ter Gaber Radojevič v vlogi producenta, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot tisti producent, ki želi ohraniti surovost originalne ideje. Instrumentalno podlago je v glavnem odigral Marin Knežević, Mojca Ferle pa je odpela, spisala besedila ter odigrala kitaro. Na albumu se čuti prisotnost “zaščitnikov iz onostranstva”, ki so inspirirali tekste, sedaj pa se jim je pridružil še Enzo, ki je duet očitno spodbudil k ustvarjanju.
Menda je Maxi tik pred odhodom v večnost izrazil mnenje, da bi bilo to za “postavit na oder”. Če bosta to tudi storila, bi bilo več kot odlično, če bi za to priložnost združili preostanek Doryan Gray, ki sta tako ali tako verjetno tudi zadnja še živeča darkerja v našem prostoru.
Skladbe:
- I Don’t Believe
- Save Us
- Empty Words
- Neko
- Rak
- Osebni razpad
- Masha
- Himna
- Somebody
- Tired Mornings
- Tableta
- Novo vstajenje
Zasedba:
Mojca Ferle – vokal, kitara
Marin Knežević – back vokal, kitara, bobni, PC
Gaber Radojevič – synth pri Tired Mornings
Glasba: Good Freddy
Besedila: Mojca Ferle
Mix, snemanje, produkcija: Gaber Radojevič – Parametrik Studio & Good Freddy
Slike: Philos Sophia Ferle Knežević
Grafika: Good Freddy