2. decembra nas je dosegla žalostna vest, da je po dolgi bolezni preminil izolski umetnik Enzo Hrovatin. Glasbene začetke je preživljal v skupinah Ideja in Nočni skok do leta 1982, ko je prejel povabilo članov skupine Faraoni k sodelovanju. Z njimi so v 80. letih kot spremljevalna skupina Oliverju Dragojeviću, Terezi Kesovija in Mišu Kovaču obredli celotno Jugoslavijo, nato pa se posvetili avtorskemu delu. Izpod njegovega peresa so nastale skladbe, ki so se za vedno zapisale v srca poslušalcev in v večnost – s skladbami E tristemente, Mi ljudje smo kot morje in Kar je res, je res so Faraoni v 90. letih slavili na Festivalih melodij morja in sonca. Njegova največja uspešnica Solinar leta 2001 sicer ni zmagala na MMS, a je zmagala na dolge proge. Nadaljeval je kot solist in na prerojenem festivalu MMS prispeval še več odličnih skladb ter pomagal ohraniti jezikovno dediščino izolske italijanske skupnosti na albumu Volaria dismentegarte (2011). Poleg glasbe ga je zaznamovalo tudi slikanje, zadnjo razstavo je otvoril avgusta lani v Placu Izolanov, kjer se je zbrala praktično vsa Izola. Na dogodku se je zdelo, da bo zdržal še dvajset let. Žal ni bilo tako. Bil je nepozaben avtor, kitarist, pesnik, slikar, bioenergetik, učitelj kitare, najbolj od vsega pa srčen človek in dober prijatelj.
Z njegovimi besedami: “E tristemente se ne va questa vita, fatta di gioie e di dolore, ma che importa tanto restano I ricordi degli attimi migliori di questo mondo che resta qua.”