Odšel je Marko Brecelj, že drugič v pol leta, a tokrat zares. Neulovljivi kantavtor, performativni umetnik in vztrajni trn v peti je bil preširok fenomen, da bi ga bilo mogoče zaobjeti v enem nekrologu.
Koprsko, slovensko, jugoslovansko glasbeno krajino je v sedemdesetih spreminjal z bandom Buldožer ter kot kantavtor, kasneje pa v zasedbah, kot so Marjanov čudni zajec, Duo zlatni zubi, Javna vaja itd. Kot večni vodja koprskega MKC-ja, edinega glasbenega kluba na obali in širše, pa je bil v tem času izmed vseh najbrž najzaslužnejši za plemenitenje glasbenega in drugega alternativnega dogajanja v regiji. Četrtstoletna naveza MKC-ja in Breclja (z bistvenim prispevkom še drugih organizacijskih kolektivov) je stikala ustvarjalce in publiko ter na svoj način omogočala komercialno manj privlačne umetniške in socialne prakse, ki brez njih najbrž nikoli ne bi obsta(ja)le v tej obliki. Pod njegovim pokroviteljstvom in Iztokovo flegmo je dolga leta obratoval MKCD, knjižnica CD-jev, ki je v časih pred digitalnim piratstvom širila obzorja množicam glasbenih navdušencev.
Če Breclja ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. In si ga bo tudi treba, saj je – to je po sedmih letih že jasno – s starim MKC-jem odšel oziroma se do nerazpoznavnosti razpršil tudi velik del alter-Kopra ali kar alter-Obale.
Pod zvonikom na Titovem trgu ga bomo (Marka Breclja namreč) prej ali slej pogrešali vsi. Njegov mehki terorizem, politični stand-up in postavljanje ogledal nam bodo manjkali v časih zapovedane politične korektnosti, njegova neposrednost v časih plastične FB/IG umetnosti. Še nekaj časa se nam bo zdelo, da na vsakem sivem SUV-u na koprskih cestah vidimo napis EUSHIT, vsi oblikovalski presežki na panojih pa ne bodo nadomestili kreativnosti, ki je vejala s plakatov Društva prijateljev zmernega napredka. Liga za boj protiv turizma je z njim izgubila predsednika ter edinega člana, razen če je članstvo in funkcijo še pravočasno prenesel nazaj na Francija Blaškovića. Nenazadnje bodo tudi lokalne volitve odslej enako dolgočasne kot v vseh drugih slovenskih občinah, Dimitrij Rupel pa bo ob prihodu v Koper lahko mirno užival svoj penzion.
Odšel je, pomenljivo, ko je svet postal parodija samega sebe. Tak svet Marka Breclja pač ne potrebuje več. In obratno.
Naslovna foto: dodogovor.org