Z Dragom Mislejem – Mefom, ki bo s svojo skupino Narodnoosvobodilni bend 25. 10. izdal svoj tretji album z naslovom Najboljša leta, ob tem pa pripravil promocijski koncert v koprskem gledališču, o narodnoosvobodilnosti, besedilih, novi plošči in glasbeni sceni na Obali.
-
Ste tekstopisec, glasbenik, novinar, nekdanji občinski svetnik… Ste glede na ime svoje glasbene skupine (Narodnoosvobodilni bend) tudi kaj partizana?
Res, da sem sin partizana, borca Gradnikove brigade in interniranke iz Ravensbrücka, nisem bil pa nikoli obremenjen s tem. V smislu, da bi hodil s triglavko po svetu in tudi moji starši o tem niso veliko govorili. Razmišljam, da mora vsak delati stvari, ki jih zmore. Menim, da sem sam samo zelo dober povprečnež. Na vsakem področju sem nekaj dosegel. Ta narodnoosvobodilni bend je bolj zafrkancija. Z glasbo, ki jo delamo, poskušamo ljudem sporočiti, da se je treba osvoboditi form, klišejev, ki veljajo, da je treba pošteno delati stvari.
-
Bili ste gost koncertov Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Kakšna se vam zdi ideja o tovrstni popularizaciji partizanske pesmi, kot je uspela temu zboru?
Menim, da je to rezultat tega, da imamo ljudje radi nedosegljivo. Zame je bila velika čast, da so me povabili, ker sem bil majhen, ko so oni že prepevali. Na koncert pa nisem prišel kot partizanska enota, temveč kot kantavtor. Sicer je imela večina moje generacije poln kufer partizanske pesmi, ker smo jo poslušali povsod, tudi za nas rokerje je bil to drugi svet. V 90ih, ko je bilo to prepovedano, pa je bilo kot bi ti vrgli eno fino vabo – zdaj bomo pa zanalašč to peli. Imel sem tudi radijsko oddajo Top deset milimetrov, v kateri smo zbirali partizansko pesem tedna. Potem se je spet nehalo. Kasneje pa so morali priti zamejci in Kombinatke, da nas spomnijo, da to še vedno obstaja. Gre za en fenomen, ljudje si še vedno želimo nečesa, kar nas bo napolnilo z neko energijo, z upanjem.
-
Torej partizanske pesmi dojemate kot pesmi upanja ali kot tekstopisec verjamete v moč besedila, ki bi v poslušalcih prebudila upor?
Ne,ne. Menim, da so se ljudje odvadili poslušati pesmi. Nisem prepričan, da vsi Primorci poznajo besedilo Vstale Primorske.
-
Kakšna pa so besedila na vaši novi plošči Najboljša leta?
Mislim, da so besedila taka, kot morajo biti. Sam imam zelo preprost recept za besedila. Za Danila (Kocjančiča, op. a.) sem denimo pisal v tehniki miniatur, velikokrat je mojo muzo predstavljalo pomanjkanje časa, zelo rad pa opisujem tudi zgodbe. In ravno to je na tej plošči. Ne šansonjersko, na dolgo, temveč tako, na kratko. Recimo pesem Najboljša leta, ki bo izšla 25. (oktobra, op. a.) kot singel govori o tipu, ki ves čas vsem razlaga o najboljših letih – ‘za večerje na barki, za prava dekleta, ko so Fensi igrali na terasi v Taverni, so komaj odprli disko v Žusterni.’ Posneto je tako, da se razume vsaka beseda, v bistvu je pa kar en dober rock.
‘za večerje na barki, za prava dekleta, ko so Fensi igrali na terasi v Taverni, so komaj odprli disko v Žusterni.’
-
Kje ste snemali ploščo, s katero ekipo?
Največ sva delala z Andreo Flegom v studiu Hendrix, kjer sva v nočeh snemala, dodajala, razmišljala. Dosti je pomagal kitarist, Armando Šturman, ki je naredil nekaj lepih kitarskih aranžmajev. Imeli smo bobnarja iz Gradca, Anđelka Stuparja Đeleta, predavatelja, glasbenika, tako, da je meni kar nerodno, da igram z njim. Ter basista iz Trsta, Giorgia Bisellija. To je bila osnovna zasedba, potem pa še Jadran Ferjančič, z našega nekdanjega benda Deseti brat, na klavirju in nekaj gostov. Med njimi moram omeniti Steffy (Štefica Stipančević, op. a.) na vokalu, saj nismo mogli verjeti, da lahko pride človeški glas tako visoko. Pa tudi fantovski del Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem.
-
Promocijski koncert bo 25. oktobra v koprskem gledališču. Lahko pričakujemo kaj posebnega?
Upam, da koncert ne bo običajen, sicer pa v načrtu ni nič posebnega. Sam imam veliko prijateljev, ki bi jih kot goste lahko povabil, vendar se mi ne zdi prav. Ko greš nekaj predstaviti, greš predstaviti sebe. Ne bi rad videl, da imam jaz promocijski koncert, zvezda pa je Kreslin. Bo pa več kot dvourni nastop. Edini fiksni član bom jaz, ker moram bit’, zraven pa se bodo menjavale različne zasedbe. Začeli bomo zelo rokovsko, s tem kar je danes, potem pa gremo čisto nazaj, na sodelovanje z Duiliotom Perošo, kasneje s fanti iz skupine Deseti brat, toliko, da se spomnimo, kako je bilo. Potem pa z zasedbo NOB kot triom, z Gorastom Radojevičem in Armandom Šturmanom, kasneje z večjo, malo bolj jazzovsko zasedbo, končali pa bomo vsi skupaj na odru, s pevskim zborom.
Ne bi rad videl, da imam jaz promocijski koncert, zvezda pa je Kreslin.
-
Kako to, da ste si za prizorišče koncerta izbrali ravno gledališče v Kopru? Ali gre za pomanjkanje zaprtih prostorov, ki so primerni za koncerte?
Ja, v bistvi nimaš kje narediti koncerta. Moje sanje so, da bi nastopil v kakšnih dvoranah, kot jih imajo denimo v Angliji. Idealno bi bilo v starem koprskem gledališču, ki pa so ga žal preuredili v eno porno kino dvorano. Ima pa dober oder, to je prednost v primerjavi z Avditorijem (Portorož, op. a.). Drugega placa pa nimaš. Ne morem predstavljati plošče v klubu, kjer jaz igram, folk pa zunaj kadi.
Če govorimo o zaprtih prostorih – odprtih lahko še nekaj najdeš, recimo Kanela je eden takih – imaš Figo in 33ko, potem pa se tu počasi neha. No, imaš še MKC, ki pa je precej zaprt in nisem niti prepričan, da bi bil Brecelj najbolj navdušen, da bi prišel jaz tja igrat’.
To je prikaz katastrofalnega stanja na Obali. Če pride skupina kot je Srečna mladina in mora igrati v 33ki… sicer vsa čast fantom, ki se trudijo, vendar to ni prireditveni prostor, praktično igraš za šankom.
-
Ste v času svojega mandata kot mestni svetnik poskušali spremeniti to stanje, vsaj v Izoli?
Itak ne moreš nobenemu nič narediti. Vse je odvisno od župana, če je ta osel, ti ne pomaga nič. Treba se je zavedati, da ti naši župani v bistvu niso župani, oni so politiki, nekdo, ki je rad na oblasti. Nobeden od obalnih županov ni niti enkrat predlagal, da bi se uredilo nekaj za mlajšo generacijo. Kvečjemu so vse zapirali. Iz preprostega razloga, ker jih zanima oblast, torej volivci. To pa so upokojenci in ne mladi. Mladi do tridesetega leta pa nimajo drugega kot gostilne.
-
Kako pa je bilo z zgodbo s Shoto klubom?
Zelo preprosto. Tam je preveč lepa lokacija, da bi jo bili oblastniki pripravljeni prepustiti neki aktivnosti mladih, ki niso v njihovi stranki, niti v nobeni drugi. Občina Izola je do zadnje šal’ce opremila KT 1 in ga dala v uporabo mladcem iz SD, ki so ga zafurali v petih letih, istočasno pa je šla rušit’ klub brez problemov, ker nanj niso imeli političnega vpliva. Kot občinski svetnik sem se poskušal od tega distancirati, saj nikoli nisem trgoval s tem.
-
Za konec, kako gledate na trenutno glasbeno sceno na Obali? Ali ta sploh obstaja?
Tukaj je zelo specifičen prostor. Problem je ravno v tem, da prostorsko nimajo kje biti. Jaz imam v hiši tri bende, vsak od dveh sinov ima svojega, Aljoša Sotomayor in Primož Sensation. Nimajo pa kam it’ igrat’ in zato hodijo na vsemogoče brezplačne koncerte. Še dobro, da obstaja Ankaran, s svojo sceno. To bi moral početi nekdo, ki bi bil v prostorih MKC-ja, vendar žal tam ne bo šlo. Tam tudi ni idealen prostor, ker je v centru mesta. Bendi si potem sami organizirajo koncerte, to nekaj časa gre, potem pa, ko dobiš otroke, družino, reče žena ‘Bomo zdaj mi vse življenje plačevali za inštrumente in vaje, če od tega ni nič?’, takrat je težko vztrajati.
Še dobro, da obstaja Ankaran, s svojo sceno.
Na Obali je dosti dobrih glasbenikov, nekateri tudi uspevajo, recimo Hex. Da pa bi bilo tako kot na primer včasih pri Kameleonih, kjer so šli ljudje za njimi, tega pa ni več. Če bi zadel sedmico na lotu, bi odkupil delavnico pri parkirišču pri ladjedelnici. Na drugi strani so le pokojniki, ki jih ne bi motil, v neposredni bližini ni stanovanj, zraven je veliko parkirišče. To bi bil plac!
Naslovna fotografija: Izola Info