Žiga Rustja je kljub svoji mladosti prepoznaven obraz na obalni, zdaj pa tudi že na slovenski glasbeni sceni. Korak za korakom stopa proti vse uspešnejši karieri. Od dečka iz videospota zasedbe Zmelkoow do glasbenika, ki snuje svoj drugi studijski album, hkrati ponosno igra vlogo očeta in radijskega voditelja, za povrh pa ureja studio, kamor vabi mlade, nadebudne glasbenike.
Menda moram vprašati, kdo je kralj zelenega peresa.
Mislim, da sem se na to vprašanje že bolj streniral odgovarjati, kot na drugo najtežje vprašanje: Predstavi se. Kralj zelenega peresa je človek, ki nesebično pomaga iz čiste volje po tem. Recimo moj oče. Nima nobene glasbene podlage, edini kontakt z njo je poslušanje. Ko pa imaš otroka, ki se s tem ukvarja, lahko pomagaš le tako, da odpreš denarnico. Moj pokrovitelj, financ minister. Nikoli ni ničesar vprašal v zameno. Albumi niso poceni, studii in oprema so danes stvar za privilegirane in jaz sem seveda zaradi svojega očeta privilegiran. Raje take stvari povem naglas, kot bi na njegov račun hvalil sebe.
Ali ta singel napoveduje nov album?
Lahko bi temu tako rekli, četudi sta predhodna singla Rabim samo tebe in Pozabi na vse prav tako narekovala glasbeni naraščaj. Kvečjemu je Kralj zelenega peresa tista pesem, ki jo avtor komaj čaka pokazati. Se mi je že zgodilo, ampak… ta je posebna.
Če torej govori o očetovski vlogi .. tudi sam si oče, kako je rojstvo sina vplivalo na tvojo glasbo, glasbeno ustvarjanje?
Precej, ker – to, bo sicer čudno – sem vedno razmišljal o tem, kakšen oče bom. Ampak res veliko časa sem o tem razmišljal. Zdaj, ko sem tu, ugotavljam, da je povsem drugače od ustvarjenega filma. Fizično precej občutiš otroka. Miselno pa te žene naprej, toliko bolj. Vse ima svoj smisel, odkar je Blaž z nami. Imaš še en razlog več za nadaljevanje, rad bi mu pokazal kaj mi pomeni glasba, da bo tudi on stremel k svojim željam in ciljem.
Vrniva se k aktualnemu singlu. Kje ste snemali, kdo?
Ta album ne bi mogel imeti boljšega začetka, kot s potovanjem. Ob samem začetku snemanja sem vedel samo to, da želim najti svoj zvočni prostor. In vedel sem, da mora dišati po bandu. Zato smo šli v Carmignano di Brenta, v studio Prosdocimi, kjer ima Mike posebne aparature, take, precej stare, natančno izbrane in dobro ohranjene. Luka Jeraša je posnel bobne ravno tam, v 4 dneh za ves album. Nato smo posneli še bas v mojem Studiu106 z Matejem Ivančičem, prav tako kitare z Luko Ivanovičem. Tipkarske harmonije pa je odprstal Mitja Bobič. Vokal pa sem v kdo-ve-katerih-urah posnel v Hendrixu na Radiu Koper. Mix in produkcija je testo Andree Effeja, mastering pecivo pa DaGoose music.
Pomislim še enkrat in se mi zdi tako enostavno, a včasih so te snemalne ure tako zelo naporne, da človek rabi več kot prost naslednji dan. A še zdaj se spomnim, da sem nekoč tako pozno končal, da sem šel kar direkt delat’ na Capris. Slaba urca power-napa na kavču v pisarni in akcija!
Kolikokrat na teden pa vodiš jutra na Caprisu?
Od ponedeljka… do petka. Budilke so 3: 4:50, 4:55, 5:00. Zadnja je že… rafal.
Tudi tvoje skladbe velikokrat najdejo pot na radie. Kakšen je recept za tak uspeh?
Preprostost. Sem prvi, ki prizna, da nisem bog ve kakšen kitarist. Ampak sta klavir in kitara tista dva inštrumenta, ki mi najbolj pomagata pri ustvarjanju in ravno zato je formula preprostega uspešna. Ljudje kupujejo gramofone in vinile, na žalost pa jih redko kdo uporablja ali posluša. Enostavno ni več časa. Moraš biti direkten, preprost, vendar (to bo zvenelo skoraj kot pahorizem) ne prostaški ali banalen. Sicer pa, vsi trije singli so bili nemudoma bolje predvajani kot tisti s prvega albuma. Na žalost pa je ustrezati radijskim formatom precej subjektivna zadeva – od urednika do urednika.
Najbrž nekaj pripomore tudi uspešen nastop na Dnevih slovenske zabavne glasbe?
Zagotovo. Četudi je Poprock najmanjša vitrina na malih zaslonih, sem slišal v tej kategoriji več dobrih, tudi ne preveč znanih izvajalcev. Nekateri smo predvajani še danes.
Se tudi sicer prijavljaš na festivale?
Najraje ne. Poprock se je križal z datumom izdaje drugega singla in želja je bila poskusiti nov pristop k promociji, kar se je izkazalo za uspešno. Vendar nisem ljubitelj nastopanja na festivalih. Toliko priprav, stresa, fantaziranja za eno pesem, ki bo mimo v 3 minutah, je zelo, zelo naporno. V mojem primeru je najlepši trenutek ta, ko je vse to mimo. Če vam povem, sem svoj nastop na Poprocku gledal šele kakšen mesec kasneje. Na odru sem imel dober občutek, zadovoljen sem bil in tudi ničesar pričakoval. Cilj je bil dosežen, pesem je bila naslednji dan na youtubu in ogledi so rasli hitro, kar pomeni, da so ljudje klikali in iskali – to je zame uspeh.
Doma si uredil studio. Od kod želja? Namenjen je mladim glasbenikom?
Točno tako. Studio je želja vsakega glasbenika, vsaj zdi se mi… če šraufaš, imaš doma delavnico, tudi majhno. Če si kuhar, imaš doma lepo kuhinjo. Moja zamisel je bila ustvariti prostor, kjer bi se glasbeniki srečevali, snemali, ustvarjali in učili. Težko je zalutati v moje kraje, ampak… glasbeniki radi zahajajo k meni. Vedno je težko zaključiti vaje, pogovore o glasbi, snemanja, med nami. Studio še ni povsem končan, ampak imamo vsak dan delavnice o petju, kitari, pisanju… Prednost pa imajo mlajši, ker bi jim radi pomagali v pravo smer, da ne bo glasba kmalu samo prilagajanje, ampak, da ostane še kaj originalnega, posebnega, osebnega…
Kako pa te lahko tisti, ki te še ne poznajo, kontaktirajo?
Na strani www.studio106.si so programi in kontaktni mail za želje in vprašanja, na moji spletni strani pa je opis studia.
Veš, da si konkretno in korektno opisan v članku na Wikipedii?
Pazi to: nekoč se neki googlam, iščem slike pod moje ime in med prvimi zadetki “wikipedia”. Najprej sem pomislil: waw, še en Žiga Rustja! Pogledam in vidim svoj opis. Ni mi bilo jasno, ampak, predvidevam, da je to maslo založbe. Je poseben občutek, sploh, če te tako preseneti.
In če ne piše, ta članek je škrbina, pač pa je vse lepo točno?
Škrbina je že tako grda beseda… Če je še s teboj povezana, uf…
Tam piše tudi, da je eden od tvojih dveh vzornikov Drago Mislej Mef. Zakaj ?
To pa sploh ne vem od kod je prišlo, ampak je res. Ko sem nekoč po razhodu s skupino noom8 začel iskati svoj glasbeni okus (ker je prej bil precej pod vplivom vseh članov skupine, pa še odraščal sem z MTVjem, punkrockom in alternativo), sem začel poslušati korenine našega popa, tistega, ki je našel svoj prostor v vseh slovenskih krajih – torej tudi nad Črnim kalom, ko se že večkrat hecamo, da je težko gor igrati. Bazarji, Kameleoni, Faraoni, … in povsod sem našel ponavljajoče se priimke. To sta bila Kocjančič in Mislej. Najboljše je bilo, ko sem izvedel, da so tej ljudje še delali! Takrat sem jaz pravzaprav izvedel kdo Mef je. Potem sem poslušal pesmi z njegovimi besedili in tista prefinjena preprosta besedila, so močno vplivala name. Nisem človek, ki najde prave besede zlahka, on pa ja. On zna in to povezuje. Pa še iz Izole je… faca je, iskren, sprejel me je domov, ko smo en večer čisto improvizirano pozvonili…
Ampak tebi je tudi uspelo čez Črni kal?
Ne vem. Po Poprocku je nekaj lepih odzivov prišlo z vse Slovenije, nekako se ti potem le odpre. Vendar še vedno zelo malo. Mislim, da zaenkrat težko kdorkoli premika mejnike.
Kje, poleg Mefovega koncerta, te bomo še lahko ujeli?
Aaaa, trik! Sem že mislil, da me je kje javno povabil na oder, pa nisem prebral… Kar nekaj decembrskih dogodkov imamo, par nastopov in nekaj koncertov. Predvsem poskušam vse datume zaenkrat premakniti naprej, da lahko to izpeljem po izdaji albuma. Drugače pa bomo tako ali drugače v decembru s Caprisom precej aktivni tudi na terenu.
Še najmanj bom doma, zato me tam ne iščite (nasmeh).