Slobodan Simič “Sime” – piranski raziskovalec, publicist in avtor številnih knjig. Poznavalec zgodovine obalnih mest, predvsem vsega, kar je povezano z morjem. O sebi pravi, da je “človek, ki še danes ni v kontekstu pa vendar preprost, nepopravljiv Pirančan”. Z njim smo se pogovarjali o njegovi novi knjigi “Piranski bitlesi”, ki bo letos izšla v založbi Zavod Mediteranum.
Poznamo vas kot raziskovalca, fotografa, domoznanca, publicista in avtorja številnih knjig o morju. Franko Hmeljak bi rekel, da smo “Gente di mare, sončni ljudje”. Je glasba v našem prostoru res povezana z morjem, ali je to le MMS kliše?
Vse v našem prostoru je povezano z morjem! Najpogosteje se tega niti ne zavedamo. Ampak našo kulturo, našo “družinskost”, ki se odraža v neskončnem kofetkanju in čakulanju, naša osvobojenost od časa (le kje bi si vzeli ves dopoldan za to, da ga zapravijo za eno ali dve menuli in enega kalamara?), naš menefregizem, umirjenost in vse drugo, je oblikovalo morje.
Glasba ni nič drugačna. Rock ali canzone, pesmi o solinah, batanah, gostilnah, romantične melodije, pesmi o ljubezni in podobno, kar ustvarjajo naši, obalni glasbeniki, ves čas navdihuje morje. Tudi, ko pesem z njim nima očitne ali neposredne povezave.
Vaša knjiga nosi naslov “Piranski bitlesi”.Zakaj ste se odločili za tak naslov?
Knjiga govori o začetkih bit in rock glasbe v piranskem prostoru, torej o obdobju od konca 50. let pa tja do sredine 80. let prejšnjega stoletja (madona, kako staro to zveni!) in to obdobje so najmočneje zaznamovali The Beatles. Tedaj so zato vsakemu, ki je bil malo dolgolasca, ki se je malo “odštekano” oblačil in podobno, nadeli oznako bitles. In tako je nastal naslov.
To bo vaša prva knjiga, katere tematika je glasba? Zakaj ste se odločili napisati knjigo o piranski glasbeni sceni?
Ne, to ni moja prva knjiga o glasbi. Moja prva knjiga je bila Giuseppe Tartini, ki jo je izdala založba IKI leta 2000. Je pa prva, ki govori o bit in rock glasbi.
Knjigo pa sem se odločil napisati zaradi dveh razlogov: ker raziskujem prav vse vidike novejše zgodovine Pirana in sem ugotovil, da je ta glasba imela v piranskem prostoru izjemen vpliv in vlogo in ker sem po duši in srcu bil in ostal rocker. Ker pa rad pišem, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se je bom lotil.
Sime, vas lahko upravičeno smatramo za “Piraneža”, zato ste vi tista prava oseba, ki je temeljito raziskala in predstavila glasbeno dogajanje najstarejšega obalnega mesta. So v knjigi bolj zapisani spomini na tiste čase, ali je bilo tudi veliko raziskovanja, novih odkritij?
Knjiga se drži stroke. Veliko je raziskovanja, v katerem imajo spomini najpomembnejše mesto, ker do te publikacije niso bili nikjer zapisani, a preverjanje in potrjevanje spominov (letnic, imen, nastopov, dogodkov…) je zahtevalo ogromno dodatnega dela. Da je knjiga nastala, so bili opravljeni intervjuji z več kot 70 osebami (glasbeniki in tistimi, ki so imeli kaj o tem povedati), pregledani časopisi (NUK Ljubljana), pregledani mnogi arhivi in drugo. Spomini sami so namreč nadvse pomembni, a tudi zelo nezanesljivi.
Ta raziskovanja pa so me pripeljala do izjemnega števila odkritij, torej do informacij o katerih se mi ni niti sanjalo. In kar se mi zdi še pomembno je to, da so vsi intervjuji snemani in katalogizirani tako, da bodo lahko v veliko podporo kasnejšim raziskovalcem glasbene scene na Obali.
Pomeni, da se je obalna glasbena scena pričela v Piranu še pred Koprom?
Koper (oziroma vso Obalo) bom pričel raziskovati verjetno čez dobro leto, ker obstaja zamisel, da bi nadaljeval z neke vrste rock enciklopedijo naše obale, kar se mi zdi sicer prava stvar, a v to bi se podal le ob pomoči še kakšnega čudaka. Za sedaj lahko rečem, da so prvi rock’n’roll bendi v Piranu nastali leta 1958. Tudi vsi rock’n’roll in rock bendi do leta 1965 so nastali na istem mestu – v Srednji pomorski šoli, ki je prva in ključna inštitucija rock scene v piranskem prostoru. Prvi disko v Piranu nastane decembra 1959 v italijanskem circolu. Sredi 60. let nastanejo prve skupine, ki niso povezane s pomorsko šolo itd. Če sem iskren, pa me to, kje je kaj prej ali potem toliko ne zanima, zanima me le verodostojna informacija.
Katero časovno obdobje obsega knjiga?
Obdobje 1958-1988. Na kratko pa se dotakne tudi današnjega obdobja, saj je rock scena v Piranu izjemno bogata.
Na Muzikobala v arhivu Histobala se pod oznako Piran pojavijo le Spomin in Gianni Collori. Naše raziskovanje piranske glasbene scene se je ustavilo pri tem. Ker smo mlajši, so tudi informacije težje prispele do nas (skoraj kot bi bile skrivnosti). Sklepam, da ste vi, ki piranske glasbene akterje tudi osebno poznate, vsekakor izvedeli več kot mi. Pa ste izvedeli res vse?
Ne, daleč od tega, da bi izvedel vse. Tudi do vseh želenih fotografij nisem uspel priti, a nekje je treba končati. Ko sem ocenil, da je bistvo kakovostno doseženo, sem raziskovanje končal. Raziskovanje in pisanje se je dogajalo sproti. In kar je najpomembneje, knjiga je avtorsko delo, kakor slika ali pesem. Do katere globine, kateri podatki in zakaj so me zanimali ter kako sem jih zapisal, so pač stvar avtorja. Moram pa nekaj priznati! To, da sem Sime, da me toliko ljudi pozna in ceni, mi je odprlo vrata povsod.
Kar se tiče Muzikobale pa vse pohvale in vse kar raziskujem, vam bo na razpolago. O ansamblu Spomin naj povem, da je to skupina z najdaljšim “stažem” med vsem piranskimi skupinami, saj so trajali od leta 1974 do 2003 in to je kar 29 let. O Gianniju pa le to, da je nadvse dragocen in prijeten fant, ki mi je tako v tej knjigi, kakor že velikokrat prej, pomagal.
Če primerjamo dogajanje včasih in danes, kaj se je spremenilo? Konkretno v Piranu?
Preveč! Piran in Pirančani so žrtvovani za napačno razumljen turizem. Turizem po katerem so v zadnjih štirih desetletjih nesposobneži na oblasti mesto izpraznili, iz njega naredili karanteno, v katero lahko prideš šele, ko se ti dvigne kup ramp, ko si v njem ne moreš kupiti niti varovalke, kaj šele kaj drugega, kar vsak normalen človek potrebuje, iz obmorskega mesta pregnali ribiče, onemogočili vzdrževanje malih plovil domačinom, v mnogih primerih se napačno lotili dediščine, iz mesta odstranili vse mestne in mestotvorne vsebine in iz tisočletnega mesta Pirana naredili naselje in še in še je narejeno škode. Preprosto ne razumejo, da Piran ni za vsakršen turizem, pač pa za določen turizem in ta ne potrebuje toliko kičastih prireditev in cenenih, zabavnih dogodkov in vsebin, temveč avtentično mesto z domišljenimi prireditvami, ki to njegovo avtentičnost, njegovo obmorsko kulturo in bistvo dodatno izpostavljajo. Ko bodo še zadnji domačini zapustili mesto, to več ne bo obmorsko mesto, temveč le naselje ob morju.
Dogajanje v Piranu je še vedno pestro, vendar je glasbeno dogajanje danes namenjeno bolj turistom, ali se motim?
Dogajanje v Piranu je pestro, a zame preveč zabavljaško in, kot ste sami omenili, namenjeno množičnemu, industrijskemu turizmu. Če je Piran nekaj butičnega, prestižnega, potem mora biti takšna tudi glasba in ostale prireditve. Nek oder sredi trga, na katerem ob bučanju avtobusov in vesp, lizanju sladoledov v kopalkah itd. nekdo nekaj počne, je lahko le cenena, manjvredna vsebina. Če pa nekdo v takšen ambient pripelje neko vrhunsko to in to, .., potem nima prav dosti razčiščenega.
Manjkajo prireditve, ki interpretirajo našo kulturo, morje, manjka etno prireditev, rock prireditev (hvala Galeriji pri Adiju, Caffe Teatru pri gledališču in tu in tam še komu), da sploh imamo te glasbene prireditve.
V modi so “cover” in “tribute” bendi, ki so očitno bolj rentabilni kot avtorski. Kaj menite vi o tem? Mislite, da to drži? Bo to vplivalo na razvoj lokalne glasbene scene?
Osebno menim, da je lokalna, obalna glasbena scena nadvse kakovostna in bogata. Toda ne kaže vsega metati v isti koš. Če je nekje zaželena avtorska glasba, imamo tudi njih, avtorje in izvajalce te glasbe. Če se išče cover, jih imamo tudi. Prikloniti se komu s kakovostnimi tributi pa je zopet druga zgodba. Jaz sem navdušen in imam rad vse tri. Pač odvisno od namena. Ne obstaja ‘to je boljše od tistega’! Vprašanje je le, kakšen je cilj izvajalcev ali prireditve.
Koliko sledite obalni glasbeni sceni? Imate kakšnega priljubljenega avtorja? Če odštejemo obalne glasbene starešine… Imate med favoriti tudi kakšnega mlajšega izvajalca?
Po pravici povedano me navdušujejo vsi, ki igrajo s srcem dober rock, jazz-rock in podobno. In tu imamo celo paleto odličnih mladih glasbenikov. V Piranu npr. Jureta Lesarja, Tea Collorija, Miho Cvijanova in še nekaj njih. Podobno je v izolskem in koprskem okolju. Takega, na katerega bi stavil vse žetone pa nimam. So mi všeč mnogi.
Še zahajate na koncerte?
O seveda! Najraje grem s sinom Janom. To je tisti, dva metra in največji prijatelj školjk in polžev. Najdete ga v Muzeju školjk v Piranu. Res se imava dobro.
Tudi izven Pirana? (če odgovorite z da, boste nekoliko omajali vaš status “pravega Piraneža”)
Ja, seveda. Veliki koncerti so običajno bolj oddaljeni, v Ljubljani in v večjih evropskih mestih. No, nekaj velikih od Deep Purple do Bryana Adamsa so bili tudi na Obali, a mislim, da bi morala postati obala resnejša rock prestolnica, kjer bi lahko nastopili vsi največji rock ansambli na svetu. Za to ima vse pogoje. Velikokrat pa se podam tudi na manjše in na tribute, od Pirana do Kopra. Rock koncerti so res doživetje.
Mislite, da se je v Piranu (posledično na Obali) nekoč dogajalo več kot danes?
Ne, niti približno. Sedaj se dogaja ogromno, veliko več kot pred 30, 40 ali več leti. Vtis, da se je nekoč dogajalo več, so ljudje verjetno dobili, ker so nekoč videli skupine igrati po hotelskih terasah, česar je danes veliko manj.
Piran je svetovno znan po Giuseppe Tartini-ju. Mislite, da bo Piran nekoč imel svojega novega Tartinija? (ali ga morda že ima?)
Za ta odgovor bi potreboval stekleno kuglo! Danes pa ga gotovo še nima.
Za konec bi vas prosil, da napoveste kdaj in kako bo potekala uradna predstavitev vaše knjige in hkrati povabite bralce našega portala.
Uradna predstavitev knjige bo 28. septembra 2019, vse podrobnosti bodo znane do jeseni.
________________________
Intervju sestavil: Matjaž Derin, Simetu se zahvaljujemo za prijeten klepet!