V minulem tednu sta se odvila dva dogodka izven istrskih meja, kjer so nastopali pripadniki pop in underground scene rodne Istre. Bolj odmeven, vsaj v gorenjski okolici, je bili dogodek v jeseniškem gledališču, kjer je Rudi Bučar nastopil z orkestrom Slovenske vojske. Drugi pa v škofjeloškem klubu Rdeča ostriga, ki je gostil kar tri Severno istrske ansamble (Bregove dere, Interupted System Call in MedzualeM v prvi postavi – mk.I).
V nabito polni dvorani jeseniškega gledališča Toneta Čuferja je v ponedeljek 11. 12. nastopil istrski trubadur Rudi Bučar. Pred njegovim nastopom je “njegova”, morda tudi malo naša, spremljevalna zasedba v obliki orkestra Slovenske vojske razgrela občinstvo. V jeseniškem gledališču je bilo že tako vroče (zaradi gretja seveda) pred prihodom orkestra, ta je dodal še za kako stopinjo ali dve temperature, tudi decibelov, ko pa je Rudi stopil na oder, se je večer dokončno razplamtel. Orkester slovenske vojske je pred tem nanizal nekatere znane (Janko in Metka) in manj znane (Perzejevo potovanje) uverture in klasike, medtem ko je Rudi ponudil bolj znan del repertoarja (Tisti ljudje, Šaltinka,…).
Celotna izvedba je bila vrhunska, glasba, petje in zvok v dvorani. Morda bi bil Rudijev glas lahko nekoliko glasnejši, saj so ga dekleta in fantje iz orkestra na glasnejših delih kompozicij “povozili”. Jeseniški župan, ki se rad hvali z investicijami v audio opremo gledališča, bi lahko vedel, da je “malo denarja malo muzike” in da kakšen dodaten kW moči mora biti vedno na razpolago, če že umeščaš v kulturni program gledališča “vojaške” mojstre.
Gre tudi pohvaliti Rudijev nastop, saj je ob občutni “zategnjenosti” publike in spremljevalnega ansambla, znal zabavati in nasmejati vse prisotne s kulturno sprejemljivimi šalami in simpatičnimi izpadi. Ni bilo niti slutiti, da bi domače občinstvo zamerilo Rudiju, ker niso med “…tistimi ljudmi, ki so od sonca obsijani…”, so pa gotovo bili dobro segreti s strani jeseniškega gledališča, Orkestra slovenske vojske in vedno sončnim Bučarjem.
Istra v Škofji Loki
V Rdeči ostrigi pa so minuli petek nastopili Interupted System Call, Bregove dere, MeduzaleM mk.I in Moving As A Giant. Večer se je vrtel okrog pretežno alter (kar koli že to pomeni), noise (enako kot prej) in težke glasbe. Rdečo nit večera je pletel multi inštrumentalist Jure Planinšek, ki se je poleg organizacije podprte s strani lokalne mladine, lotil oblikovanja melodij z violino (Bregove dere) in ritmov z bobni (Interupted System Call in MeduzaleM). Večer so otvorili prekmurski Maratonci RŠ – Moving As A Giants, ki so izkazali maratonsko kondicijo in izvirnost. Trio je z ostro ritmiko (Martin Kramberger) in ambientalnimi podlagami (Primož Kramberger) podprl karizmatično pevko Bojano Pejović. Gmotno, intenzivno in melodično lebdeče zveneče doživetje.
Sledil je duo Interupted System Call (Alen Grižonič – klaviature in Jure Planinšek – bobni; Istrska “Gastarbeiter-ja” par excellence), ki je potolkel občinstvo s perverzno improvizirano jazz avanturo. Brez večjega predaha, brez milosti in energično sta si glasbenika privoščila (ne)prisiljen eksperiment preverjanja kreativnih meja. Zvočno brutalno, melodično kaotično, suvereno, nepredvidljivo sta peljala napeto publiko skozi trnova pota jazz ekstremizma. Blazno, morda hegeljansko.
Bregove dere so nekoliko umirili in na trenutke celo sprostili vzdušje v dvorani. Kompleksne kompozicije večih vplivov, ki ji lahko preprosto rečemo muzika, brez nepotrebnih predalčkanj, so očarale vse prisotne. Tudi njihovi maratonski podvig je pustil pozitiven učinek na izvedbo tega že skoraj big banda. Matjaž Karlovčec je s svojimi “mladeniči” škofjeloškemu občinstvu predstavil še zvočno moč rek, in to v kraju, kjer se reke ne šalijo in voda dere iz vse povsod.
Večer so zaključili MeduzaleM, ki so v tem letu že drugič nastopili v prvi postavi (mk.I – to oznako so pogosto uporabljali Deep Purple, oziroma mediji, da so lahko ločili zasedbe) in le enkrat v zadnji (mk.IV) postavi. Izgleda, da se MeduzaleM, tako kot ostali trendi, vračajo nazaj, poudarjajo pa, da to ni reunion ali pa nostalgičen come back, “…gre le za koncert in pika…saj je le večji časovni razmak in interesna skupina med koncerti.”. Spomnimo ali se najverjetneje ne spomnimo, da je zadnji “uradni” koncert v mk.I zasedbi bil na Šturmanovem glasbenem festivalu na Škofijah skoraj 20 let od tega, pa seveda na skrito tudi na Ankaranskih plažah in podzemljih, če to kaj šteje. Njihov zadnji nastop je zajel kompozicije iz prvega albuma Dead soul poetry, ki so jih povezale eskapade v improviziran šunder. Planinškov ekstremizem se je zaključil pri Interupted System Call, Karlovčec pa je zapustil akustično kitaro pri Bregove dere, je v tej zasedbi vezal ritmiko in melodijo z njegovim fretless basom. Med dretjem in piskanjem kitarista Roka Mandaca, se je nastop odvil v zaključni grupni (na oder so stopili nekateri člani vseh nastopajočih skupin) improvizirani več minutni blodnji, ki je romantično zaokrožila zvočno izkušnjo.
Veseli december je tako postregel »obalno« ponudbo tudi onkraj Črnega kala, kjer je bistveno manj sonca, je pa kljub klimatskim spremembam ostalo še za vzorec mraza in “eksotične” glasbe.
Fotografije: Nik Bertoncelj, Alen Grižonič, Rok Soczka Mandac