Zadnji večer letošnjega Jeffa je v ponovno napolnjene vrtove Pokrajinskega muzeja prinesel glasbeno noviteto. Svoj prvi nastop je izvedla naveza JK Soul vs. The Bug Orchestra . Prvi že nekaj let aktiven DJ Jernej Križman deluje kot producent oziroma »beatmaker« hiphoperskih podlag in je v zadnjih treh letih izdal tri albume ter nekaj singlov. Drugi del sestava pa predstavljajo Big band Hrošči (The Bug Orchestra), ki delujejo že devet let in zadnje tri leta pod mentorstvom dirigenta Denisa Beganovića – Kikija (KayKay) pripravljajo tudi avtorske skladbe. Za to priložnost je Kiki pripravil aranžmaje, ki izhajajo iz skladb JK Soul-a. V osnovi so tako povezali (računalniško generirane) elektronske ritme z big band orkestrskim živim nastopom. Slednjega sestavljajo: sekcija trobent, saksofonov, pianist, basist ter gostujoča pevka.
Večer sta pričela JK Soul na laptopu in Denis Beganović – Kiki na pozavni. Pridružila se jima je tudi pevka Maja Tripar (pojavi se tudi kasneje) in uvodoma so odigrali nekaj skladb v minimalističnem trip-hip-hop slogu s prijetno atmosfero in solo vložki Kikijeve pozavne. Zatem so se na odru pojavili člani in članice Big benda Hrošči in se postopoma priključili že utečeni ritmiki JK Soula. Skladbe so si sledile v različnih ritmih (bodisi v počasnejšem trip-hip-hop-u kot tudi v bolj funky, soul in krajšem drum n’ bass izletu). Pri vsaki skladbi se je zvrstila solo točka nekaterih članov/članic big benda ali Kikijeve pozavne. Ves koncert so spremljale tudi vizualne projekcije na pročelju muzeja, ki so prepletale animacije barv, vzorcev, likov, simetričnega brstenja ipd. Kmalu pa je bilo zaznati, da se iz skladbe v skladbo pristop ponavlja in da gre za dokaj generično elektronsko podlago z manjšimi variacijami, na katere so bile položene linije brass sekcije big benda. Bas in klavir sta v tem primeru imela ključno vlogo veziva med elektronskim ritmom in ostalimi inštrumenti in sta to vlogo dobro opravila. Kljub temu pa je bilo jasno, da so nekatere skladbe šele na začetku in so bile postavljene le v osnovi in dokaj šolsko. Prav omenjeno hitro pokaže na domet tovrstne glasbe, ki je ta večer v mnogočem delovala »prijetno poslušljiva«, a tudi na meji chill-out zvočne kulise. Kot logično izstopajočo velja omeniti zadnji hit, priredbo jazz klasike, ki so jo poimenovali »Why does it fell right?«, za katero so tudi posneli videospot in se je kar dobro prijela. Pesem je občutno zelo dodelana in kot taka nedvomno stoji. Pri vsem tem je seveda potrebno upoštevati, da gre za prvi nastop te naveze/zasedbe in glede na potencial skladb in dane konfiguracije inštrumentov dopušča še veliko prostora za lasten izraz. Slednjega namreč na nastopu ni bilo veliko čutiti, saj so se skladbe dokaj anonimno vrstile znotraj naštetih žanrov, brez posebne iskrice ali ostrine, ki bi poleg ritmičnega pozibavanja poslušalca/ko tudi »predramile«. Kot zanimiv in svež moment je bila coda pri enih dveh komadih, ki so se zaključili z ritmičnim ponavljanjem brass sekcije Hroščev in ploskanjem dirigenta. Ta »živ« element je jasno zaznala tudi publika, ki se je včasih priključila ploskanju in kot kaže bi ta učinek morali razviti dalje, saj lepo poudarja pihalno sekcijo z številnimi možnostmi izvedbe in zvoka. Nastop JK Soul vs. The Bug Orchestra je torej zvenel kot napoved ideje, ki ima v osnovi kot rečeno potencial in bi z izdelano glasbeno artikulacijo utegnila ustvariti zanimivo glasbo, ki bi lahko šla onkraj mainstream pop produkcije in nepotrebnega sklicevanja na ekskluzivo.
Naj omenimo še sam zvok, ki je bil jasno nastavljen in je tonskemu mojstru, glede na dva bistveno različna zvočna elementa (elektronska podlaga vs. živi inštrumenti), oba uspešno uspelo spojiti. Občasno je sicer elektronska podlaga preglasila inštrumente, kar pa gre za takšne koncertne dimenzije tudi pričakovati in ni posebej zmotilo celotnega vibe-a.
Če povzamemo, lahko rečemo, da je po eni strani zadnji večer Jeffa uspel v njemu lastnemu slogu. Ljudje so se radostno zibali, poplesavali in sprostili ob glasbi, od katere so to očitno tudi pričakovali. Po drugi strani se odpira vprašanje o prihodnji glasbeni viziji in vsebini »strica« Jeffa, ki z leti precej vijuga, se išče oz. ita. »lascia a desiderare«. Pojavljajo se mešani občutki glede na vsebino, namen in okvir delovanja, a to naj ostane v razmislek in mogoče za prihodnjo razpravo. Pri tem velja posebej pohvaliti vso ekipo KŠOK-a, Pine in ostalih sodelavcev in sodelavk, ki vrsto let neumorno, z guštom in zanesenjaštvom soustvarjajo festival JEFF. Glede na dane razmere v državni kulturni politiki, je to vsako leto težje in organizacija takšnega dogodka nikakor ni samoumevna, temveč mora vključiti/vključevati celotno lokalno skupnost.