Letošnji predzadnji JEFF večer je minil v akustičnih in organskih zvokih. Vreme je sicer poletno atmosfero prelevilo v bolj zgodnje jesenski večer, kar pa ni pregnalo zvestega poslušalstva. Tokrat je mogoče tretjina v primerjavi s prejšnjimi večeri, pozorno spremljala koncert, kar je verjetno posledica manj znanih nastopajočih. To se pa se je izkazalo kot prijetno presenečenje s popolnoma drugačno sliko publike, ki je večinoma mirno in v tišini prisluhnila obema zasedbama. Sam aplavz je bil temu primerno glasnejši in toplejši in v logičnem kontrastu s prejšnjimi večeri (več o tem lahko preberete v predhodnih recenzijah Jeffa). Kaj nam to pove o kulturi poslušanja in pozerstvu, pustimo raje v presojo bralkam in bralcem.
Nekje četrt na devet je kot prvi nastopil duo L’albero di pietra, ki ga sestavljata Alberto Zanette na klasični kitari in Petra Onderufova na violini. V osnovi gre pri njiju za preplet zvokov obeh inštrumentov, ki sta ga glasbenika znala s precejšnjo mero dinamike in medsebojne igre pripeljati do ljudi. Povečini avtorske skladbe sta odigrala v zelo nepretenciozni, celo malce zadržani maniri. Mogoče je bila pomanjkljivost v tem, da jima je kljub nedvomni medsebojni uigranosti, občasno umanjkala ostrina, ki jo skladbe – sploh tiste bolj »energične« – tudi zahtevajo. Njun zvok je bil prijetno čist in širok, zaradi tega je bilo res lepo slišati polno kitarsko ubiranje in paleto nians violine. Za dodatek sta s simpatičnim dialogom pripeljala svoj nastop h kraju.
Sledil je krajši premor za okrepitev s pregovorno boulo in istrskim kulinaričnim kotičkom (degustacija oljčnega olja ekološke kmetije Bočaj) ali ogledom razstave del Lare J. Marconi. Zatem je stopil na oder Jure Tori trio. Harmonikaš Tori je jeffovi publiki poznan, saj je z malce drugačnimi zasedbami pred tem že dvakrat nastopil na festivalu. Tokrat je s seboj pripeljal zvestega kontrabasista Ewalda Oberleitnerja ter argentiskega, v Miljah živečega klasičnega kitarista Eduarda Contizanettija. Trio je predstavil večinoma skladbe iz zadnje plošče. Njihov zvok sestavlja vešče, malodane virtuozno preigravanje s posebno senzibilnostjo do skladb. Zaradi tega, nobeden od posameznikov pri tem ni izstopal z ne vem kakšnimi solističnimi bravurami, saj vsi delujejo kot uglašena celota. Prav vsak inštrument je imel jasno vlogo, posebej prijetno pa je bilo slišati globok kontrabas, kar se v takšnih razmerah redko zgodi. Njihove skladbe s pridihom jazza, tanga, glasb Balkana, Južne Amerike in še kod so se vrstile v slabo uro in pol trajajočem koncertu. Nekje po polovici pa je (žal) intenzivnost nastopa začela pešati in komadi so si nekako postajali podobni. Ustvaril se je namreč vtis, da nekatere skladbe črpajo iz generičnih stilov/plesov čez katere se vijejo avtorske teme in melodije, ki pa ne prepričajo v celoti. Seveda je lahko ta opazka tudi brca v temo, a vendarle je bilo občutiti, da so bile nekatere skladbe namenjene ugajanju, ki meji na všečnost. Problematizirati slednjo je seveda nehvaležno in neizbežno hkrati, a vendarle se tukaj nanašamo na nihanje prepričljivosti in izraznega pečata tria, katerega člani (dokazano) zmorejo bistveno več.
Tokrat smo bili priča dvema prijetnima koncertoma s polno mero akustičnih zvokov in občutenega igranja, ki pa je v publiki pustilo nekaj »lačnih ušes«. Atmosfera vrtov Pokrajinskega muzeja je pokazala še drugo, bolj mirno plat. Ne glede na to, je bilo tokratno vzdušje, mnogo bolj prijetno in hvaležno do nastopajočih ter tistih, ki redno obiskujejo festival in so tokrat s slišnim ploskanjem le-tega ponovno nagradili.
Lahko si ogledate celotno fotogalerijo petega večera JEFF