Drugi letošnji večer festivala Jeff je postregel z dvema malce bolj intimnima koncertoma, na katerih sta se predstavili dve različni skupini, različnega zvoka, različnih energij…
Jeffovci so tudi tokrat v stilu opremili prostor, postavili razstavo slik (Noemi Zonta) in poskrbeli za jedačo in pijačo (Hiša De Rin). Pred vstopom na prizorišča pa se je pojavila težava v obliki vrste pred blagajno, ki se je odprla šele pol ure prej. To je tudi vidno vznemirilo obiskovalce in obiskovalke, saj so se načakali in zaradi omejenega prostora, nekateri tudi zunaj ostali ali se že prej obrnili ob pogledu na vrsto. V tem smislu je šlo za kiks, saj se je očitno nekaj zalomilo, ker se je koncert že začel, ko še niso vstopili vsi, ki so ujeli zadnje karte. Skratka, prostor se je dodobra napolnil, a vendar se je pojavila še druga težava v obliki motečega klepetanja. To omenjam, ker se to ponavlja iz leta v leto in je po mnenju mnogih za vzeti v obzir. Glede na mirnejšo naravo koncerta je bil hrup zaradi čebljanja toliko bolj moteč in to kljub temu, da konfiguracija prostora namenoma omogoča dva ločena prostora: koncertni del (lapidarij) ter družabni del (zgornji prostor – Slovenica), ljudje to radi spregledajo. V tej luči predstavlja množična obiskanost hkrati tudi medvedjo uslugo tistim, ki so prišli uživati v glasbi in ambientu. Kljub temu, da je festival pred leti postal plačljiv, to ni kaj dosti spremenilo kulture poslušanja v odnosu do glasbe in vsega vloženega truda organizatorjev. Džuskanje, postopaštvo in poza je pač del tukajšnje realnosti, ki pa z izgovorom mediteranske ležernosti in zaspane “con calma” mentalitete absolutno ne sme (p)ostati samoumevna danost. O tem bi nujno veljalo kaj ukreniti (morebiti bi za začetek zadostovalo vztrajno ponavljanje/obveščanje po mikrofonu med pavzami s prošnjo obiskovalcem po kar-se-da-možni tišini). Naj ostane v razmislek.
Okoli devetih se je začelo. Prva sta stopila na oder pevka Severa Gjurin ter kitarist Dejan Lapanja. Hitro je bilo v »zraku« mogoče začutiti priljubljenost pevke Severe s strani publike (ljudje se jo med drugim velikokrat radi spominjajo v postavi preteklega benda Olivia, v katerem je nastopala skupaj z bratom Galom), saj jih je mnogo prišlo predvsem zaradi tega nastopa. V tokratnem repertoarju dua sta izbrala skladbe iz več vetrov; slišali smo jazz standard (What a wonderful world), nekatere priredbe (presenetljiva Sentiš navadni od Zmelkoow) in zajeten nabor avtorskih skladb. Dejanova kitarska bravuroznost je držala moč, tenzijo in dinamiko skladb, medtem ko je Severa s svojim glasom očarala mnoge. Predvsem njen zelo specifičen in topel glas je tisto, kar velja izpostaviti, čeprav je skozi skladbe – predvsem pri variacijah in zaključkih – zvenel mestoma enolično. Kitara je v tem kontekstu precej silila v ospredje z zgoščenim igranjem, kar se je pogostokrat »teplo« z valujočim vokalom. Pri tem je puščala vtis, kot da želi čimbolj zapolniti prostor oziroma igrati vlogo celotnega »benda« in je zato mnogokrat zvenela pretrdo. V celoti smo bili priča dokaj konvencionalni formi koncerta, kjer sta glasbenika nizala skladbe s kratkimi variacijami, a vselej o(b)stala v klasični strukturi pesmi. Glede na njun potencial, bi si sam želel vsaj kakšen presežek in svežino pri sicer lepih jazz/pop skladbicah, kjer pa je bil vsakršen odvod zgolj majhen okrasek ali češnjica na torti, če želite. Dobili smo torej (zgolj) lepo umerjen nastop.
Drugi nastopajoči Mascara so se v uro in pol dolgem koncertu predstavili s skladbami od Iberskega polotoka do Latinske Amerike oz. iz špansko-portugalsko govorečega glasbenega okolja. Zelo karizmatična pevka Polona Udovič je s svojim širokim glasovnim razponom resnično osvojila oder in pretresla ozračje lapidarija. Spremljali so jo trije instrumentalisti: Damjan Stanišić na kitari, Vojko Vešligaj na kitari in Mitja Režman na bas kitari. Repertoar so sestavljale številne skladbe, med najbolj poznanimi so izhajale iz opusa Astorja Piazzole. Naj omenim še odlično priredbo skladbe Alfama skupine Madredeus. Svoj repertoar so odigrali tehnično brezhibno in z zvrhano žlico. Izjemen vokal je Poloni omogočil, da je z neverjetnim energetskim nabojem prepričljivo odpela vse skladbe od začetka do konca. Poleg tega je njena prezenca na odru resnično izstopala, saj je mejila na performans in je z interpretacijo izvedla presežek v tovrstni godbi (nekaj podobnih skupin je že nastopilo v preteklosti na Jeffu). Mascara so se zadeve lotili z vso vnemo in tako je bilo tudi slišati, čeprav je malce zmotil akademski pristop instrumentalistov, kar se je občutilo v občasni togosti zaigranega. V pogovoru z obiskovalci je nastal zanimiv predlog, ki bi skupino postavil v drugačen kontekst-prostor nekakšne betule/beznice, saj njihova glasba prav kliče po tovrstnem »eksperimentu«. In prav ta »surovost in umazanost« je tisto, kar je konstitutivno tovrstnemu patosu, ki bi ga v prihodnje lahko še bolj izpostavili.
Festival Jeff je tokrat zajadral na dva bregova, ki sta si po glasbenem pristopu različna, a obenem komplementarna in morebiti je bil to tudi namen organizatorjev. Kot zanimivost lahko omenim, da je bilo čutiti različen odziv publike, ki je vsako zasedbo z drugačnim navdušenjem sprejelo, kar priča tudi o različnih profilih ljudi in navsezadnje o popularnosti festivala, ki si jo je v več kot desetletju obstoja tudi prigaral.
Fotogalerijo si lahko pogledate tukaj.