Letošnji festival Jeff je minulo sredo po dvotedenskem premoru zakorakal v drugo polovico. In to zelo obetavno, z zasedbama, ki vsaka na svoj način nista (več) značilni za Jeffovski izbor. »Tipični« Jeffovski band zadnjega pol desetletja se zdi namreč akustična komorna etno zasedba čeprav se je vmes resda marsikdaj prikradlo tudi kaj drugačnega.
Na primer duet Bas in glas, ki je letos izdal svoj prvenec Časovni ustroj (Celinka/PINA, 2014). Pol domači, pol udomačeni »satirični rap’n’bass« dvojec sicer ustvarja dlje, že leta 2010 se je naslovna skladba uvrstila na kompilacijo Val 010 – Imamo dobro glasbo, vendar je izdaja digitalnega zapisa celotnega albuma počakala do letos. Jeffovski publiki sta predstavila album v celoti, saj ga je s Prologom in Epilogom tudi težko podati na drugačen način. »Bas« in avtor glasbe Jaša Hedžet s pomočjo looperja mojstrsko niza plasti zvoka, kar sicer potencialno monoton spremljevalni instrument spremeni v zanimivo zvočno pokrajino, ki pokriva še vse kaj drugega, kot le nizkofrekvenčni del zvočnega spektra. Bas uporabi tako kot tolkalo, kakor tudi kot solistični instrument, kjer svoje mesto dobijo tudi težke distorzije, pa vendar izviren pristop pušča dovolj prostora »Glasu« in besedilopiscu Nejcu Sajovicu, da čezenj umesti svoje družbeno kritično-analitične rime, ki jih inspirirajo dogodki iz vsakdanjega življenja. Včasih so satirične in komentirajoče, drugič temačne in kritične, četudi kritika zaradi vzvišenosti pripovedovalca včasih dobi prizvok moraliziranja (npr. Alkoholikova pesem). »Mehko kritiko in oster komentar«, ki se po besedah iz opisa »sprehajata vse od družinske celice do družbe v širšem smislu«, bi morda v takih primerih veljalo obrniti v »ostro kritiko družbe v širšem smislu« in »mehak komentar družinske celice«, kajti slednja je pogosto neposredna žrtev procesov v širši družbi.
Free Jam prihajajo iz Ferrare, kjer so se prvič zbrali že pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so bolj kot ne preigravali tuje funk skladbe. Po večletnem premoru so se leta 2010 ponovno združili, da bi posneli album z avtorskim materialom. Tako je nastal album What about the Funky? (samozaložba, 2012), ki so ga predstavili tudi koprskemu občinstvu. Zanimiva in v zadnjih desetih letih redko slišana fuzija funka in rocka je postregla z zavidljivim tehničnim obvladovanjem instrumentov, rednimi unisono vložki, daljšimi instrumentalnimi deli ali celotnimi skladbami. Na odru sta se klaviaturistu Davidu Candiniju, bobnarju Iarinu Munariju, basistu Robertu Cataniju in kitaristu Enricu Cipolliniju, ki tvorijo jedro skupine, redno pridruževala še novinca Alessandro Scala na saksofonu ter pevec Fabio Anibaldi. Avtorski repertoar se močno spogleduje s tistim, ki so ga zapustili funk velikani, kot so Stevie Wonder, James Brown ali Maceo Parker, čeprav zaradi narave instrumentov jedrnih štirih članov dobi bolj rockovski pristop. Z dodatkom saksofona in vokala se zvok prevesi v že slišane vzorce funkoidnega popa, katerih že tako pogojna originalnost še bolj razvodeni ob priredbah hitov podobnih ali celo istih izvajalcev (Wonderjev Higher Ground). Po dvajsetih letih ustvarjanja bi lahko skupina premogla več avtorskega materiala, a je namesto tega iz rokava stresala razne priredbe, včasih sicer dokaj simpatično prearanžirane (Nirvanin Smells Like Teen Spirit ali instrumentalna verzija Riders On The Storm skupine The Doors), a kljub temu odveč.
Seveda so plesno razpoloženje in znane melodije požele navdušenje publike, vendar bi tak repertoar (tu mislim predvsem na priredbe) prej pričakovali na odru kakšnega od okoliških lokalov.
Domači so tako v kategoriji izvirnosti tokrat »nadigrali« goste.
Naslednjo sredo, 13.8., bomo na istem kraju ob istem času poslušali, kaj nam imajo povedati KayKay solo in Litošt.