Tretji večer se je stric Jeff ponovno preselil v Lapidarij Pokrajinskega muzeja Koper, kjer ga je pričakal topel poletni večer z zvestimi obiskovalci/poslušalci, ki jih je sprva bilo manj, a so se zato lahko razkomotili na travici. V zgornjem prostoru pa so med drugim ponovno razvajale dobrote okrepčevalnice Hiše De Rin ter neumorna ekipa KŠOK-ovcev.
Otvoritev večera je pripadel mladi zasedbi Rok Zalokar trio, ki deluje šele nekaj let. Gre za »klasični jazz trio«: klavir, električni bas in bobni, ki pa so vse prej kot »klasični«. Rok Zalokar na koncertnem klavirju in električnih orglah je skupaj s pajdašema Jožetom Cesarjem na bobnih ter Dejanom Hudoklinom na basu predstavil skladbe prvenca Vol.1 (2013, Založba Radio Študent). Njihova glasba se je postopoma priplazila v prostor in nagovorila navzoče z izrazito samosvojo interakcijo instrumentov, ki so peljali iz skladbe v skladbo z nekakšno vedrino in nepretencioznostjo. Glasba tria zveni in deluje večplastno. Lahko se zgodi, da npr. uvodoma slišimo temo (ali več njih), ki se zatem razgradi(jo) in izmenjuje(jo) med soigralci. Primer: klavir drži svoj groove (leva roka bas linijo, desna sinkopirani akordi), bas ga dopolnjuje medtem ko se bobni redko neposredno držijo ritma in raje »plavajo«. Poliritmični vzorci, dinamični zasuki in ostinato vložki so sestavni del interplaya te zasedbe, ki suvereno pripoveduje svojo zgodbo. Pri tem je ključna improvizacija, ki deluje v prid celote in ne igra na »podajanje žogice« med solisti. S tem ohranja brezčasen flow in groove. Lahko bi rekel, da je bil njihov nastop svežina za tukajšnji prostor in za sam Jeff, saj je bila v zraku vseskozi prisotna očaranost publike. Njihova glasba ima nekakšno breztežnost in odprtost, ki z veseljem spomni na dediščino sodobnega skandinavskega jazza a la Esbjorn Svensson Trio ali na vznesenost avstralskih The Necks na drugi strani. Izreden potencial.
Tisti, ki so se šele kasneje prikobacali so torej zamudili resnično glasbeno poslastico, a vendarle je sledila druga bolj »plesna« polovica. Zatem so namreč stopili na oder F.M. 4tet iz bližnje Latisane v postavi: Pablo de Biasi na bobnih, Simone Serafini na kontrabasu in električnem basu, Gianpaolo Rinaldi na klavirju ter Francesco Minutello na trobenti in elektroniki. Fantje so takoj prevesili večer v drugo razpoloženje, saj so udarili z neposredno ritmizirano mešanico funk/jazz/etno zvočnosti in postregli s poldrugo uro programa. Skladbe so se vrstile od funk downbeat groovov, do bolj igrivih neparnih ritmov z občasnimi atmosferičnimi uvodi/prehodi efektirane trobente ali klavirja. Med pretežno avtorskimi skladbami iz zadnje plošče Dune so vmestili kak jazz standard (ali je vsaj spominjalo nanj). Nedvomno je bilo slišati dobro uigrano zasedbo in mojstrsko obvladovanje inštrumentov, ki pa je sčasoma postalo dokaj mlačno. Po vtisu prvega tria, se je F.M. 4tet nekje porazgubil in odigral kar je imel pripravljeno, a v celoti ni pustil izjemnega pečata. Ne glede na to, so privabili močan aplavz v vidno številčnejši publiki kot v prvem delu in obdržali atmosfero večera.
Vsem, ki niste uspeli priti na 3. Večer Jeffa priporočam, da vsekakor preverite, prisluhnite ter date priložnost zgoraj opisanima skupinama. Povezave do njihove glasbe lahko dobite na spletni strani Jeffa. Naslednjič bo moč premierno slišati svojevrsten duo Bas in glas s sveže izdanim ploščkom ter udarno funk zasedbo Free Jam iz Italije.