Novi album legendarne obalne skupine Karamela je prijetno presenečenje, saj je skupina po svojem prvencu Najlepša so jutra (1998) za naslednjo diskografsko epizodo potrebovala kar 19 let in le redkokdo je pričakoval, da se je bodo sploh lotili. Pri njihovih letih se pač ne gre priganjati k delu, sploh danes, ko kreativnost glasbenika ni več materialno nagrajena ne s prodajo nosilcev zvoka, ne z izkupičkom od koncertiranja. So pa člani v vmesnem času vsekakor počeli tudi druge reči in šele nekaj let nazaj začeli razmišljati o novem albumu, ki je dobil ime Brez strahu (Croatia Records, 2017).
Ob zasuku CD-ja v zelo obetavni skladbi To noč nemudoma prepoznamo kitare Marjana Malikoviča, ki tokrat na trenutke zvenijo zelo hard rockovsko, sicer pa zbujajo vprašanje, kje je razlog, da ob vseh blues kitaristih nove generacije nikjer ni zaslediti kitarista njegovega kalibra. Navdušenje stopnjuje organski funky groove v skladbi Pogled na tvoje oči, medtem ko pri Nore sanje organskost zamenjajo preintenziven Melodyne, kompresorji in limiterji. Manjkaš nam je posvečena Danilu Kocjančiču, ki je s člani Karamele od 60. let prejšnjega stoletja do svoje smrti leta 2013 sodeloval v prenekaterem legendarnem bandu, a če naslov skladbe vzamemo iz konteksta, lahko rečemo, da bolj kakor Kocjančičevo glasbo pogrešamo Mefova besedila – več o tem kasneje. V nadaljevanju se poletno lahkotne melodije (Zadnja pot, Pod nebom padajočih zvezd) izmenjujejo z rockovskimi prijemi (Jaz bi še, Luna) in funkom (Zrno soli, Kitara stara).
Zvok in aranžmaji nemalokrat spomnijo na (novejše) Kameleone, sploh ob vstopih vokalnih harmonij. Jadran Ogrin solidno odigra vlogo večinskega glavnega vokalista, ki ga tu in tam nekoliko manj prepričljivo zamenjata Malikovič in Zlati Klun. Produkcija je glasbi večinoma v podporo, na trenutke pa je preveč intenzivno moderna, saj se kompozicije članov, ki glasbo ustvarjajo že pol stoletja, po pristopu in zvoku v tem času niso preveč spremenile in je njihova glasba še vedno zelo »vintage«, k čemur pomembno prispeva tudi Hammond zvok Gorana Velikonje.
V primerjavi s predhodnim albumom je Drago Mislej Mef kot avtor besedil precej bolj v ozadju – tokrat je prispeval le eno besedilo (Jaz bi še), ki pa ne dvigne povprečja celotnega albuma, ki je togledno milo rečeno šibak. Namesto globljih razmišljanj o življenju na podlagi bogatih izkušenj zrelih mož, ki bi jih le-ti lahko stresali iz rokavov, imamo tu kombinacijo bodisi plehkih ljubezenskih in seksualno sugestivnih tekstov, ki bolj pritičejo kakemu omejenemu dvajsetletniku, bodisi nostalgičnega patosa, ki kulminira v baladnem Žusterna blues, sicer nekakšnemu paradnemu konju albuma, ki zaradi tematike in šestosminskega takta močno spominja na Benčevo Vsak dan ob istem šanku. Ob prvem poslušanju smo še upali, da je zaradi dolgoletnega premora med prejšnjim in aktualnim albumom komad nastal kdaj prej in da opeva »stari« Snack bar in takratno sceno, a smo se »žal« zmotili (no, tudi če se ne bi, zaradi tega ta tematika še ne bi imela kaj večje dodane vrednosti). Z videa, ki so ga posneli ob promocijskem nastopu v tem lokalu, je namreč razvidno, da nekritično častijo »staro sceno«, ki da tam še vedno živi, čeprav je več kot jasno, da so pekoče perutničke, zasoljene cene in grenki internet radio odnesli vse, kar je bilo tam »starega« in »dobrega«, vključno z legendarno klientelo.
Album kot celota se po večkratnem poslušanju izkaže kot soliden. Glasba je na trenutke odlična, besedila te odličnosti žal ne dosegajo, a večinoma tudi niso prekomerno moteča. Patetika ven najbolj udari pri Kitara stara, kjer naslov odraža retorični nivo celotne skladbe, pa tudi omenjeni Žusterna blues in Manjkaš nam nista daleč zadaj.
Upajmo, da na krilih ustvarjalnega zanosa, v katerem so trenutno člani Karamele, v kratkem dočakamo še kakšen album z morda večjim poudarkom na besedilih.
Skladbe:
- To noč
- Pogled na tvoje oči
- Nore sanje
- Manjkaš nam
- Zadnja pot
- Žusterna blues
- Zrno soli
- Jaz bi še
- Kitara stara
- Pod nebom padajočih zvezd
- Luna
Zasedba:
- Marjan Malikovič – kitara, vokal
- Goran Velikonja – klaviature, back vokal
- Zlati Klun – boben, vokal
- Jadran Ogrin – bass, vokal
Snemanje, mix in mastering: Studio Jork 2015-2016
Producent – Jadran Ogrin
Grafično oblikovanje in fotografije: Baley