Člani Kavča, ki so pred dobrim desetletjem (takrat še kot Nevermind) skupaj s StillOut, Wild Ones, Perfect Strangers, Wicked itd. predstavljali triumf rosno mladih rockovskih bandov, ki so zavzeli obalne odre, so v minuli dekadi glasbeno dozoreli, vzgojili brke, se iz kvinteta destilirali v trio in to kilometrino izpljunili v obliki zgoščenke z imenom – Kavč (samozaložba, 2024).
Glede na formo power tria in glasbeni pedigre članstva, se je že pred poslušanjem zdelo, da nas nič ne more presenetiti, a smo se na naše veselje zmotili. Album odpre dvominutni psihedelični uvod skladbe Midriaza, ki ga sicer ne bomo primerjali s Hendrixom, morda nas nanj še najbolj spomni zvok rahlo razglašenega stratocasterja. Uvodni nekoliko odbit vokalni nastop pripada bobnarju Žanu Lenarčiču. Predhodno nepodučeni poslušalec, kot je podpisani, bi po prvem komadu utegnil sklepati o naravnanosti celotnega albuma, a ga nemudoma čaka prvi preobrat.
Z glavnim riffom v komadu Usedi se z mano bi zaradi genialne blues arabeske morali Kavč v Naj izboru Muzikobala poleg kategorij Naj izvajalec in Naj album osvojiti tudi kategorijo Naj riff, a žal le-ta še ne obstaja (na tem mestu uradno predlagam, da jo uvedemo z naslednjim letom). Vokalne dolžnosti tu prevzame kitarist zasedbe Matej Mittendorfer, ki tako hočeš nočeš s svojimi eminentnimi vokalnimi, še bolj pa kitarskimi spretnostmi postane osrednja figura tria.
Power bossa nova Komaj čakam da zaspiš vrže prestavo niže, pa čeprav z nepričakovano in navdušujoče drzno grizljajočim basovskim zvokom Tineta Farkaša. Še korak globlje v sfere sentišev odpeljejo jazzy Igre večnosti, tokrat tudi s pomočjo akustičnih kitar. Farkaš se tu (žal) le disciplinira in zapre potenciometer z visokimi toni. Podoben melos nadaljuje Amerika, kjer flavta Eve Mittendorfer nakazuje, da je govora o Južni Ameriki, vendar Matejev koprski naglas odloči, da ni.
V Brda na Safari na vseh nivojih opravi z zasanjanim razpoloženjem, kamor so nas zazibali zadnji trije komadi. V aranžmajskem vrtiljaku se izmenjujejo psevdovzhodnjaški riffi, Siddhartovsko-Buldožerska kitica in Sabbathovski stoner bridge riff, tej nečloveški mešanici menjav tempov in razpoloženj pa kraljuje Lenarčičev vokal, iz česar že lahko zaznamo, da smo glede vokalne interpretacije v osnovi pravzaprav priča tezi in antitezi Lenarčič-Mittendorfer.
Z eteričnim Amsterdam Blues se začne zaključni del albuma, ki funkcionira kot sinteza oziroma nekakšna mešanica zgoraj navedenih pristopov: vokale sprva namreč prevzameta Farkaš in Mittendorfer na način, ki je bil nekoč zaščitni znak Lennona in McCartneya; cel komad namreč odpojeta v tercah, da ni moč določiti, kateri od njiju je pravzaprav glavni. Tvoj papagaj sintetizira alter vokalni pristop in pop akcesibilnost. Album se zaključi z disco-rockom Moja cura opet voli drugog dečka, kjer z balkanskimi melizmi vokalno prednjači Farkaš.
Trio na prvencu zveni žanrsko neobremenjeno, dasiravno s slišnimi vplivi kitarske godbe 60. let (Hendrix, Zappa, Cream) – včasih rockovskimi, včasih bluesovskimi, na trenutke psihedeličnimi ali pa samo bizarno humornimi, vselej pa verodostojno in zares. Vsak komad je zgodba zase, k čemur pripomorejo tudi trije glavni vokalisti. Da je tovrstna zmes zašla na radijske valove je malodane čudež, osvojili so namreč tako Popevko tedna na Valu 202 kot Pesem tedna na Radiu Koper. Tam so bili eden najbolj predvajanih izvajalcev leta 2024, konkretno sukanje pa so jim namenili tudi v Ljubljani.
Snemanje je potekalo v dekanskem studiu Jork pod taktirko Gabriela Ogrina, ki se je izkazal z odlično, ravno prav moderno produkcijo. Pred vrati studia so pustili umetnointeligentne pripomočke in nepotrebne digitalije in dostavili organski izdelek, ki bo zagotovo uspešno kljuboval trenutnim in prihodnjim trendom.
V vsega skupaj 9 skladbah smo deležni zvočnega safarija, ki poslušalca razoroži, da ne ve, kaj je pravzaprav pravkar poslušal. Kavč (album) je zastavljen tako, da lahko Kavč (band) v prihodnje naredi dobesedno karkoli. Morda bi bila še najslabša odločitev, da naredi še enkrat isto, ampak tudi ta bi bila dobra.
Skladbe:
- Midriaza
- Usedi se z mano
- Komaj čakam da zaspiš
- Igre večnosti
- Amerika
- V Brda na safari
- Amsterdam blues
- Tvoj papagaj
- Moja cura opet voli drugog dečka
Zasedba:
Matej Mittendorfer – kitara, vokal
Tine Farkaš – bas, vokal
Žan Lenarčič – bobni, vokal
Eva Mittendorfer – flavta (5)
Ena Prazić – grafično oblikovanje
Luka Vajgel – fotografija
Gabriel Ogrin – snemanje, mix, mastering
Fotografija: Lana Mršnik