Kratka razmišljanja razdeljena po epizodah o spominih maratonca na robu zrelega prepada v klorokonformno stanje telesa in duha.
Prihaja zima in Klubski Maraton (KM 15) Radia Študent (RŠ) se žal bliža koncu. Zadnja etapa maratoncev se nahaja v »megleni« prestolnici, bolj natančno na Metelkovi v klubu Menza pri koritu. Ne boste verjeli, na tem odru bomo z MeduzaleM-ci ob 21:50 odigrali naš zadnji letošnji koncert. Točno tako, med maratonci smo to leto tudi MeduzaleM. Ker me mnogi sprašujejo po vtisih iz tega prestižnega in ob enem alternativnega projekta, bom v naslednjih nekaj tednih te zametke skušal razbrati iz spomina in jih tako tudi strnil na straneh Muzikobale. Kot pravi Rudi Bučar, začnimo od začetka kar z Jintrom.
Jintro (Uvod)
Klubski maraton se je začel leta 2001 kot nadaljevanje oziroma evolucija festivala Novi Rock. Kot prvi vodja projekta se je zapisal Matjaž Manček, ki je materializiral zamisel Borisa Velerja, nekdanjega glasbenega urednika RŠ in soorganizatorja Novega Rocka. Več o nastankih KM lahko preberete v prispevku Maruše Bertoncelj v Mladini dne 11.11.2010. Po prebranem prispevku se sleherni lahko vpraša zakaj je Klubski Maraton tako zelo prestižen projekt? Razlog je preprost. Običajno so skupine, ki se prebijajo po podzemlju, pogosto zelo slabo medijsko podprte. RŠ pa s tem projektom medijsko podpre pronicljive ustvarjalce zvoka, v svojih studiih omogoči avdio in v zadnjih letih tudi video posnetek dveh skladb. Nato avdio posnetke vseh skupin stiska na plošček, ki ga ponudi na devetih koncertnih prizoriščih širom po Sloveniji. Torej, skupine ne dobijo le medijske podpore, marveč tudi soliden posnetek, video material in klubsko turnejo. Povrh vsega o dogodku običajno poročajo še Drugi Val (Val 202), Mladina, Studio City, Aritmija in ostala brigada osveščenih in »alter« oddaj. Če to ni luksuz za ustvarjalce iz podzemlja, potem ne vem, kaj je.
KM lahko že opredelimo kot tradicijo, saj v tem letu praznuje svojih 15 let obratovanja, kar je za slovenske razmere in stanje duha tudi zavidljiva starost za tak neprofitni projekt. Če dodamo še, da so tudi koncerti KM neprofitni (brezplačni) in da je maraton namenjen predvsem neuveljavljenim skupinam brez številčnega občinstva, lahko tudi trdimo, da je velik izziv in organizacijski zalogaj za RŠ in klube, da poskrbijo za čim večjo obiskanost dogodkov njihovih izbrancev. Nedvomno je to dodatna motivacija za izbrane maratonce.
Izbor skupin
Večna dilema o okusih, o katerih se seveda ne razpravlja, spravlja marsikoga ob živce. Na tem mestu sem se žrl in ugotavljal, kaj za vraga ocenjujejo ti pametnjakoviči iz RŠ-ja. Zanimalo me je, kako se prebit skozi ocenjevanje in se uvrstiti med elitno šesterico. Z malo brskanja sem izbrskal v omenjenem prispevku Mladine razlago nekdanjega vodje projekta KM Luke Zagoričnika, ki pravi, da so temeljni dejavniki pri izboru skupin njihova raznolikost in radikalnost. Na podlagi teh meril pet članska ekipa približno mesec dni izbira nove maratonce. Kaj dobrega je izbrala v teh 15 letih? Hmm… Spet stvar okusa. Če izberem nekaj odmevnih, Melodrom, Moveknowledgement, Carnaval, Deca Debilane, Dub Zilla itd. Nekateri od njih celo krožijo po koncertnih odrih izven matične državice, kar lahko štejemo kot uspeh. Drugi pa maratona mogoče niso niti preživeli. Kakor koli vse omenjene in preostale lahko poslušate na straneh Založbe Radia Študent (ZARŠ) in si ustvarite ali utrdite svoje mnenje.
Mogoče bi pa le poudaril svoje mnenje glede skromne udeležbe (izbora) »obalnih« maratoncev na dosedanjih KM-jih. Od vseh prisotnih na KM-ju sem sposoben našteti le Dance Mamblita in Walter Flego. Pričakoval pa bi na startu maratona vsaj skupine, kot so npr: Sensation, Second Chance Blown, Toxine ali NoAir. Mogoče naštete skupine niso poslale prijave ali niso bili izbrane. Ne glede na to pa verjamem, da se na Obali najde še kakšna skupina, ki bi lahko pretekla vse slovenske klubske etape. V upanju za obstanek KM se bomo prepustili presenečenjem in v naslednjih prispevkih razmišljali o zadnjem KM 15.