){kind=link}
Obalno jazz poslušalstvo že dolgo trpi pomanjkanje ne le glasbenikov, ampak tudi (ali predvsem) bandov, ki bi delovali na daljši rok. Praviloma naletimo na ad hoc sestave, ki se zberejo le za enega ali nekaj koncertov. Pred kakšnim desetletjem se je scena nekoliko razživela, a je bilo to obdobje kratkega veka. Malo zaradi odhoda večjega števila jazzistov v Ljubljano in v tujino, malo zaradi zaprtja nekaterih koncertnih prizorišč, pa tudi krčenje sredstev festivalu Jeff in posledično njegova elitizacija ni pripomoglo k odločanju mladih glasbenikov za jazz. Zadnja leta ga oživljajo posamezniki, ki bodo, upajmo, za seboj potegnili večje število somišljenikov, podobno, kot se trenutno dogaja z mladimi rockerji.
Eden od mladih upov je zagotovo izolski pianist Luka Zavišič, ki je lani zaključil program jazz klavirja ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, trenutno pa študira na glasbeni akademiji v Celovcu. Jeseni so z basistom Davidom Mavcem in bobnarjem Tinetom Vidmarjem posneli prvenec, naslovljen preprosto Luka Zavišič trio (samozaložba, 2015), ki predstavlja presek študijskega obdobja na konservatoriju. Na albumu je zbranih deset skladb, poleg jazz standardov tudi tri avtorske, ki se vse gibljejo v različnih tempih swinga in posledično dajejo celotnemu albumu old-school pečat.
Kljub temu, da se s tovrstnim zvokom in zasedbo hote ali nehote postavljajo v nehvaležno primerjavo z velikani, kot so Keith Jarrett, Bill Evans ali Chick Corea, je izdelek kot celota soliden, trio je uigran, izbor skladb pa zanimiv, saj se spretno izogiba prevečkrat slišanim jazz standardom. Čeprav odigrano brez večjih aranžmajskih presenečenj, album v svojih 50 minutah še uspe obdržati pozornost zainteresiranega poslušalca.
V prvi up-tempo skladbi Explanations je z Zavišičeve strani slišati nekoliko okorno izvedbo osmink, česar pa kasneje ni več slišati. Basovske solaže so, čeprav je siceršnja izvedba dobra, ritmično večkrat nestabilne. Mavec sicer uporablja akustični fretless bas, ki zelo spominja na zvok kontrabasa, a glede na straightforward swing aranžmaje in neuporabo električnih klavirjev, bi uporaba slednjega lahko še oplemenitila zvok skupine. Vrhuncev albuma smo deležni s skladbami Nardis (posebej ostane v spominu ekspresivni klavirski uvod), Humpty Dumpty (z energičnim solom 16-letnega Vidmarja) in avtorsko balado Moments of Joy.
Zvočni pristop (oblikoval ga je Samo Zavišič) sledi glasbi, ji ničesar ne dodaja in je z ničemer ne omejuje, a bi tovrstni godbi ustrezal kak naraven reverb (kar sicer predpostavlja snemalni prostor, ki ga ni ravno enostavno najti), klavir pa bi lahko bil v stereo sliki umeščen bolj na sredino, saj le igra vodilno vlogo.
Korekten prvenec, ki pa nas pušča v pričakovanju česa drznejšega, kar je v intervjuju za Muzikobalo morda napovedal že sam Zavišič: »Zakaj sem si izbral tak aranžma? Ker je to moj prvi izdelek, želim, da je neka osnova. Nisem želel takoj težiti z nekimi abstraktnimi stvarmi.« Dejstvo je, da album pušča veliko prostora za nadaljnje spremembe tako v zvoku (klavir/klaviature, morda razširitev zasedbe), kot v kompoziciji (več avtorskega materiala) in aranžmajih (odvzem ekskluzive swingu), zato z zanimanjem pričakujemo v katero od smeri bo trio zavil v prihodnje.
Skladbe:
- Explanations (L. Zavišič)
- Waltz For Debby (B. Evans)
- Work Song (N. Adderley)
- Nardis (M. Davis)
- Humpty Dumpty (C. Corea)
- Someday My Prince Will Come (F. Churchill)
- Moments of Joy (L. Zavišič)
- Dolphin Dance (H. Hancock)
- Nica’s Dream (H. Silver)
- Traveling (L. Zavišič)
Mix: Samo Zavišič
Naslovnica: Nina Pohleven