){kind=link}
Legendarni MeduzaleM
Tak naslov band težko dobi že pri prvi plošči, ampak glede na to, da so to istrsko-kraški aktivisti, ki so znani že pri drugih bandih kot so (bili): NooM, Suisound, Hiram, Low Peak Charlie in drugi ter tudi pri drugih dejavnostih. Nenazadnje zaradi glasbe, ki – čeprav jo odigrajo samo trije člani – deluje epsko, za tako malo skupino kar pompozno. Ploščo The Art of Suspended Judgement odprejo s komadom Popvamp, ki povzame v bistvu celo ploščo. Sam nisem pravi poznavalec metal rocka, celo nasprotno, vsaj do nedavnega se mi je ta zdel kot suha veja na rock drevesu, ker se v to smer ni želelo eksperimentirati, raziskovati, ploditi, iskati naveze in kombinacije. Če bi že moral označiti zvrst na tej plošči bi jo imenoval progressive metal ali metal – next level. Po mojem mnenju se glasbeniki ločijo po širini bazena, iz katerega pijejo vodo in če se pri Meduzalem slišijo sledi velikih – če ne že največjih King Crimson in kitare njihovega Roberta Frippa, nato sledijo še Mr. Bungle, nekaj Faith No More in Fantomas. Mogoče je še kakšna riba iz metal bazena, ki ga še nisem preplaval. Dovolj je že, da človek spozna naštete in težko ostane ravnodušen.
Na plošči se sicer pozna stalen problem novih bandov, kjer so inštrumenti dobro zvajeni in odigrani, saj jih ljudje vadijo po deset let in več, medtem ko pa vokalom ne posvečajo dovolj pozornosti. Ko človek pride v stik z novo stvarnostjo, že po defaultu najprej išče primerjave z nečim, kar že pozna. In če hočemo glasbo z besedami opisati nekomu, ki je še ne pozna, moramo dajati primerjave, ki ni nujno, da so sto odstotno točne, da jih sploh izvajalec pozna, še manj pa je nujno, da je to slabo. Petje malo spominja na Jane’s Addiction, včasih celo na Alice in Chains in celo na spevnost »alla Beatles«.
Plošča bo po mojem mnenju na našo sceno prinesla kar nekaj svežine – bitko med erupcijo in spokojnostjo. Dramaturgija, ki jo bodo, upam, prepoznali po Sloveniji, kajti na obali sta dva do trije prostori, kjer lahko pokažeš tako glasbo. Kar se mene tiče, bi lahko bili na albumu samo trije komadi. Prvi, ki je kot rečeno udarno pompozni, in zadnja dva šest-minutna, kjer so si fantje končno vzeli čas in za katere bi dal roko v ogenj. Kajti, kaj je glasba drugega kot skupek zvoka in časa in gorečnosti. Seveda pa bo pravo oceno temu albumu dal prav čas.
Skladbe na albumu:
- Popvamp
- Grindermann
- Spastic Fuck
- Rebellion Ritual
- Tea From Mars
- The Art Of Suspended Judgement
Avtor recenzije: Boris Bradač