Mef in Narodnoosvobodilni bend: Najboljša leta
(Samozaložba, 2013)
Mefova nova glasbena stvaritev prinaša pestro nadgradnjo njegovega v osnovi kantavtorskega izpovedenga sloga. Po maratonskem petkovem koncertu, kjer je z dolgoletnimi soigralci predstavil nabor svojih skladb v različnih zasedbah, imamo pred nami sveže pečen album imenovan Najboljša leta. Tokratna plošča že s prvim vtisom prinaša toplino zvoka in barvito pripovednost besedil. Mef je v ekipi zbral nekatere že prekaljene glasbenike ter mlade obetajoče glasove, ki so njegovim avtorskim skladbam dodali poseben pečat. Slišimo lahko izrazito organski zvok ritem sekcije bobnarja Andjelka Stuparja in basista Giorgia Bisellija, širino kitar Armanda Šturmana, tukaj so še dodatne kitare, sinti in loopi Andrea F, klaviature Jadrana Ferjančiča in Tea Kahrimanoviča ter pozavna Matjaža Kljaja. Vokalno album bogatijo: Steffy in Martina Franca na spremljevalnih vokalih (lep primer je skladba Ljubezen je v zraku) ter APZ Univerze na Primorskem.
Kot rečeno je zvok plošče bogat, surov in simbolično »vintage«. Skladbe, ki povečini temeljijo na akustični kitari so pogosto poudarjene ali nadgrajene z različno efektiranimi električnimi kitarami ali sintesajzerji. Mefovo prepoznavno hrapavo petje mestoma spremljajo harmonsko razvejani elementi kot tudi razgibana ritmična podlaga. Slednja je včasih malce preveč potisnjena v ozadje in nekaterim skladbam zato umanjka tisti »tiro«. Čuden vtis puščajo programirani ritmi, saj so zelo diskretni in zato ne dodajo bistvenega doprinosa skladbam. V celoti je sam vokal občutno v ospredju, kar narekuje določena konvencija, a vendar bi se lahko v miksu še bolje spletel z ostalimi inštrumenti. Ob poslušanju tako lahko dobimo občutek, da so sicer pestri instrumentalni aranžmaji malce nehvaležno postavljeni v drugi plan. Vendarle pa je v celoti sam izdelek skrbno skomponiran in zvočno premišljeno širi Mefov izraz. Zaporedje komadov nakazuje prav posebno dinamiko celotnega albuma. Besedila skladb nosijo v sebi nekakšno prizemljeno in trezno noto, ki včasih spremlja usode navadnih ljudi, drugič osebne refleksije bivanja ali pa spominjanje in obenem izpostavljanje poskusov ljudi k boljšemu življenju. Z drugimi besedami, album daje vtis prepleta osebnih zgodb (nam lahko bližnjih) ljudi s primeri združenega boja proti tiraniji in krivicam. S tem album presega “najboljša leta” kot določeno časovno obdobje in nakazuje na (aktualno) družbeno stanje, kateremu smo podvrženi vsi.
Katera so torej (bila) tista »najboljša leta«, Mef to nakaže v naslovni skladbi, kjer pravi: »Veste, to so bila tista najboljša leta, za večerje na barki in za prava dekleta. Ko so Fensi* igrali na terasi v Taverni, so komaj odprli disko v Žusterni. Vi sploh ne veste, vam se ne sanja, mi smo znali živet.«. Na prvi vtis bi v teh besedah lahko zaznali nostalgijo, a vendarle je mogoče razbrati subtilnejši pomen o povezanosti mladih v takratnem (kadarkoli že) javnem prostoru v kontrastu s sodobno individualizacijo/odtujenostjo in posledično ignorantskim/neobčutljivim/nezainteresiranim odnosom do kulturnega udejstvovanja. Današnje (glasbeno/kulturno) dogajanje prepogosto nosi vsaj dvojen pomen, eden daje vtis (beri: prodaja fasado), da se (itak!) skozi »nekaj dogaja«, kar naj bi bila samoumevna danost. Po drugi strani mnogokrat umanjka kritičen pogled na (ne)možnosti in občutek so-odgovornosti do tukajšnje kulturne produkcije, ki leži na vsakem posamezniku. Mnogi aktivni posamezniki ali skupine se iz leta v leto srečujejo z vedno bolj izčrpljujočimi mehanizmi in nevzdržnimi pogoji kulturno-umetniškega ter avtonomnega delovanja. Slednje bi seveda moralo biti konstitutivno za javno dobro vsakega kraja, in naj ne bo odveč opomin, da bi si morala pravico »najboljših let« vzeti v roke vsaka generacija mladih.
*Five Fans je bil beat ansambel iz Trsta, ki je veljal za najbolj uigranega v času Kameleonov v 60ih letih)