Pisal se je november leta 2011, ko sem Mefa nazadnje poslušal na Prazniku kostanja in mladega vina na Ljubljanski ulici v Izoli. Bil je sam s svojo staro kitaro, na katero je imel kabel zalepljen z »american tape-om«. Za razliko od nastopajočih pred njim ni nič kompliciral, vklopil se je v mešalno mizo, začel koncert in v trenutku spravil vso publiko na noge.
Slaba tri leta kasneje smo ga v številnih drugih konfiguracijah ta torek ujeli v izolskem Letnem kinu Arrigoni, delu skoraj zapuščenega kompleksa parka Arrigoni. Po propadu Shoto kluba pod Belvederjem bi najbrž težko našel primernejši in lepši prostor v Izoli. Mef nam je takoj na začetku z jezika vzel misel »Madona, a ga ni škoda?«. Gotovo, a ob tem, na prvi pogled retoričnem vprašanju, se nisem mogel izogniti misli, da je morda že bolje tako, saj bi s prenovo celotnega kompleksa le-ta v najboljšem primeru najbrž izgubil svoj čar, še verjetneje pa bi ga namenili kakšni profitni dejavnosti (spomnimo se samo načrtov za »ureditev« plaže pod Belvederjem) ali pa bi si nekdo postavil krajinsko-arhitekturni spomenik a-la Svetilnik.
Kakorkoli, letni kino je več kot primeren prostor za organizacijo koncertov, a se le-ti danes žal zgodijo vse preredko. Ena težava je gotovo v »open air« konfiguraciji, ki ne dopušča plana B v primeru slabega vremena. Večji problem pa je v tem, da občinstvo ni več navajeno plačati vstopnine za koncert, saj so si organizacijo koncertov postopoma »prisvojili« gostinski lokali, kjer je band plačan iz izkupička od prodane pijače. Če se relativno neznani glasbeniki odločijo na lastno pest organizirati koncert izven gostinskih obratov, obstaja več kot realna nevarnost, da ljudi ne bo, saj jih lahko naslednji teden slišijo kje drugje – zastonj. Sem lahko prištejemo še novodobni trend, da se občinstvo redči tudi na zastonjskih koncertih, ampak o tem morda kdaj kasneje.
Mef je tokratni koncert uvedel s skladbo Marije niso našli, ki nas prva pozdravi tudi na najnovejšem albumu Najboljša leta (samozaložba, 2013). Pričakovano je bil zvok na začetku nekoliko nesorazmeren, vendar ga je Andrea F. za mešalno mizo kmalu spravil pod kontrolo. Prvi del koncerta je pripadel »Udarnemu NOB kvartetu« – poleg Mefa na akustični kitari in vokalu še Duilio Peroša (električna kitara), Vlasti Kozlovič (bobni, vokal) in Igor Korenika (bas, vokal). Kasneje so z Zoranom Mlekužem na električni kitari in vokalu evolvirali v skupino Deseti brat in tako obeležili 30-letnico izida kasete Hotel Vanganel. Med skladbami vseskozi ni manjkalo duhovitih anekdot – Mef je tako »razbil led« in improvizatorsko vzpostavil osebni kontakt z občinstvom že na samem začetku.
Nasploh je prvi del koncerta pripadel starejšim skladbam (z drugega albuma Svoboda (ZKP, 2005) ter pesmi že omenjenega Desetega brata), ki so v omenjenih dveh zasedbah zazvenele predvsem kot iskrena, nekoliko neilyoungovska električna nadgradnja Mefovega solo akustičnega izraza, slišanega na Ljubljanski ulici tri leta prej. Nevirtuoznost glasbenikov je bila v tem primeru (kot tudi sicer marsikdaj) prej plus kot minus.
Minusi so se začeli ob nastopih gostov – Ivo Tul je s slide kitaro in DIY kick-om pričaral poseben in zanimiv nastop, ki se je nadaljeval z zasedbo Jari in Jarci. V sicer zabavnem etno-kantavtorskem slogu so zaigrali nekaj skladb, ki pa zaradi slabe uigranosti niso zazvenele posebej prepričljivo.
Sledil je kratek video o Arrigoniju, ki je dopolnil obetavno, a monotono video projekcijo sicer odličnega vsestranskega umetnika Parrida di Stefana. Za triinpolurni koncert bi pač potreboval več kot en videoposnetek, nekaj časopisnih člankov in eno grafiko z albuma.
Drugi del koncerta je pripadel »Akustičnemu NOB triu« (Mef, Armando Šturman na akustični kitari in Gorast Radojevič na basu in harmoniki), ki je predelal večinoma skladbe s prvega albuma Najboljše so padle (2001) in kjer je briljiral malodane virtuozni Armando Šturman. Vsaj v tej akustični zasedbi bi morda veljalo razmisliti o ozvočenju akustičnih kitar z mikrofonom, kajti zvok preko kabla zveni suho in umetno. Seveda je to enostavnejša rešitev za velike glasnosti, ne dvomim pa, da bi Effe s svojim znanjem ta problem zlahka rešil.
Drugi intermezzo je pripadel ženskemu pevskemu zboru Kombinat s spremljavo skupine Jari in Jarci, ki je skladbe izvedla že pregovorno dobro, še posebej je izstopala špansko-slovenska izvedba pesmi Ay Carmela, žal pa se je pri nekoliko predolgih najavah skladb pri občinstvu poznal padec koncentracije. Za hrbti poslušalcev je bil namreč šank z ribjimi jedmi in poceni špricerjem, ki je v veliki meri pripomogel, da publika nekaj pred polnočjo ni bila več dovolj zbrana.
Zato je po svoje škoda, čeprav razumljivo, da je najboljši del koncerta prišel na koncu, kajti pretežno starejše poslušalstvo je skozi zadnji del koncerta počasi, a vztrajno zapuščalo prizorišče. Na oder je prišel »Promocijski NOB sekstet« (začetni kvintet, obogaten še z enim glasbenikom – klaviaturistom Jadranom Ferjančičem), kasneje pa se je izza mešalne mize na odru s kitaro dodal še Andrea F. Zasedba se je v tem delu (končno) zares lotila albuma Najboljša leta in odigrala kar večino skladb. Skupina je z dodanimi klaviaturami in predvsem okusno uporabo le-teh naredila kvalitativni preskok in se iz simpatično naivnega z eno potezo prelevila v zrel band. K zvoku bi na splošno najbrž prispevalo, če bi Mef kdaj odložil svojo akustično kitaro, še posebej, ko sta v skupini še dve električni in klaviature. Že, če bi jo pristojni v zvočni sliki samo sorazmerno utišal, bi bil rezultat boljši, kajti zasedbe se spreminjajo, a so zaradi omniprezentne akustične kitare vsi njihovi aranžmaji potisnjeni v ozadje.
Vrhunec večera so dosegli z melanholičnima skladbama Najboljša leta in Svoboda, ko je Mef z ekipo še enkrat dokazal, da mu desetletja izkušenj plemenitijo ustvarjanje. Koncert se je nagnil h koncu z udarno Zdravico, kjer so se Mefu na odru pridružili vsi nastopajoči. Mef najbrž zaradi vetra, ki je nakazoval bližajočo se nevihto, ni čakal na zahteve po dodatku, ampak je kar sam zaigral še Črne brate »preden se vsuje«.
Koncertu bi kljub odličnosti lahko očitali, da je bil predolg. Precej več kot tri ure je pač zahtevna preizkušnja za koncentracijo – pri obsežnih opusih je pač nujna redukcija programa na znosno dolžino. Morda na račun starejših skladb (ker gre za predstavitev novega albuma), morda na račun gostov. Res pa je, da je bil dolg koncert tudi reklamiran, torej smo vedeli, kaj bomo dobili.
Splošni vtis je, da je Mef s številnimi prijatelji »na svojem terenu« pričaral vrhunski koncert in manj od njega niti nismo pričakovali. Kljub bistveno drugačni obliki podajanja glasbe, kot smo je bili deležni pred tremi leti v Ljubljanski ulici (kjer Mislejevi živijo in kjer je v post-Shoto klub obdobju mimogrede novo središče kulturnega dogajanja v Izoli) je Mef funkcioniral vsaj tako dobro, kar dokazuje, da njegovo bistvo – kitara in dobre pesmi – deluje kamorkoli ga postaviš. Ostalo je bilo »samo« dodana vrednost.
Dokler bo Mef igral Izolanom v Izoli, mu poteza pač ne more spodleteti. Če ne drugega, ker je kultura v Izoli tam, kjer je Mef.
Fotografije: Eva Branc