V sredo, 10. julija 2024, smo doživeli psihedelični praznik, saj je portoroški Avditorij obiskal Nick Mason, bobnar in nesporna legenda zgodbe Pink Floyd, edini član zasedbe, ki je prisoten na vseh njihovih albumih in koncertih.
Mason se je skušnjavi preigravanja Pink Floyd glasbe dolgo upiral, popustil pa ji je pred vsega šestimi leti. V tem času je z zasedbo Nick Mason’s Saucerful Of Secrets že večkrat prepotoval Evropo, ZDA in celò Avstralijo. Svojo nišo je našel v preigravanju zgodnjega materiala zasedbe; od tistega iz obdobja še pred prvo ploščo The Piper at the Gates of Dawn (1967), preko eksperimentalnih izdelkov A Saucerful of Secrets, More, Ummagumma in Atom Heart Mother (1968-1970) pa do Meddle in Obscured by Clouds (1971-1972), na katerih je band končno našel svojo identiteto pred globalnim prebojem, ki ga je predstavljala plošča The Dark Side of the Moon (1973). Z drugimi besedami, Mason proslavlja obdobje pred prevlado egov, ko je zasedba delovala kot ekipa s skupnim ciljem.
V zasedbi Saucerful of Secrets so se poleg Masona zbrali še klaviaturist Dom Beken (The Orb), kitarist in back vokalist Lee Harris (The Blockheads), na glavnih vokalih pa sta se izmenjevala kitarist Gary Kemp (Spandau Ballet) in basist Guy Pratt (Pink Floyd, Whitesnake, Coverdale/Page). Slednji ima s preigravanjem glasbe Pink Floyd že bogate izkušnje, saj je to počel že pri samih Floydih od leta 1987 naprej, kasneje pa tudi v spremljevalnem bandu Davida Gilmourja.
Koncert se je začel s poklonom ustanovnemu članu Floydov Sydu Barrettu, ki je bil v kratkem času pred svojim psih(edel)ičnim kolapsom gonilna sila banda, odigrali so namreč skladbe Astronomy Domine, Arnold Layne, See Emily Play ter Remember Me (slednji je neznačilen stonesovski rock’n’roll, ki so ga odigrali s posnetim originalnim Sydovim vokalom). S klasiko Remember a Day so se spomnili tudi pokojnega Richarda Wrighta, ki je bil v zgodnjem obdobju Floydov kot avtor, klaviaturist in vokalist še posebej nepogrešljiv. Med predstavitvijo zasedbe se je izkazalo, za kakšno glasbeno veličino pri občinstvu pravzaprav velja skromni Nick Mason, saj je že pri napovedi njegovega imena požel prvo stoječo ovacijo, iz česar lahko izluščimo nasvet za mlade glasbenike: tehnična izpopolnjenost ni premo sorazmerna s stoječimi ovacijami. Mason namreč (podobno kot večina ostalih članov Pink Floyd) ne slovi po tehnični dovršenosti na svojem instrumentu, zato pa toliko bolj po kreativnosti in “služenju pesmi”.
Venčku skladb z albuma Obscured by Clouds (1972), ki je pravzaprav glasba iz filma La Valée, je sledilo tudi zastopstvo pompoznega dela Atom Heart Mother (1970), katerega naslovno skladbo so glasbeniki v skrajšani obliki umestili med uvodno in zaključno špico, ki jo je predstavljala skladba If z istega albuma. Dinamiko so dvignili do vrhunca s še enim neznačilnim hard rock singlom The Nile Song iz nepozabnega filma More (1969). Prvi del koncerta so sklenili z eno od osrednjih točk koncerta, psihedelično Set The Controls For The Heart Of The Sun, pred katero se je Mason pošalil tudi iz Rogerja Watersa, ki da je bil v preteklosti posesiven do svojega gonga (glej film Live at Pompeii), ki ga bojda ni smel nihče drug igrati. Mimogrede je še insceniral telefonski klic Watersa, ki sprašuje Masona, če ve, kje je njegov gong.
Na platnu so se vseskozi projicirala prelivanja barv, ki jih je podporna ekipa Masona v živo izvajala na projektorjih. Band je tudi na tem področju lovil korak s časom, saj smo si na platnu občasno lahko ogledovali tudi modernejše računalniške vizualizacije ter slikovni in video material iz ustreznega obdobja.
Po 15-minutni pavzi smo slišali še Barrettovo Scarecrow, preden je zasedba s Fearless prvič zagrizla v prelomni album Meddle (1971). Sledili sta še rockerski Childhood’s End in Lucifer Sam, nato pa se je že zaslišalo, kar je najbrž čakal ves amfiteater, in sicer značilni klavirski ton H6, speljan skozi zvočnik Leslie, ki je naznanjal epopejo Echoes. Ta kompozicija velja za esenco in idealno ravnovesje v Pink Floyd glasbi pred svetovno slavo, pompoznostjo in postopno Watersovo avtorsko in konceptualno prevlado, ki so sledile v naslednjih letih in eventuelno pripeljale do implozije skupine. Pri tej skladbi so bili morda od vseh tudi najbolj zvesti originalnim solom in zvokom skozi celotno več kot 20-minutno potovanje, vključno z “električnimi galebi” v vmesnem psihedeličnem delu, ki jih je njega dan David Gilmour naključno “odkril” tako, da je narobe povezal kitaro, wah-wah pedal in ojačevalec.
Po pričakovani vnovični stoječi ovaciji so se glasbeniki vrnili na oder za dodatek, pri katerem je Lee Harris poprijel za lap steel kitaro, kar je naznanjalo proto metalski instrumental One of These Days, poslovili pa so se z nekoliko skrajšano psihedelično himno A Saucerful of Secrets.
Zvok je bil odličen, kljub temu ali prav zato, ker je band na odru uporabljal kitarske in basovske ojačevalce, kar bi moralo v zadrego spraviti tiste zvočne puriste, ki prisegajo na razne simulatorje v obupanem zasledovanju perfektnega in sterilnega zvoka. Edina šibka točka koncerta so bili na trenutke vokali, saj glavna vokalista Pratt in Harris ne dosegata ravno vokalnih karakterjev in kvalitet originalnih vokalistov, a je Mason z ekipo kljub temu pri svojih osmih križih brez težav dosegel, da je publiko glasba odpeljala v neke druge čase in dimenzije.
Program:
- Astronomy Domine
- Arnold Layne
- See Emily Play
- Remember Me
- Obscured By Clouds / When You’re In
- Remember A Day
- If / Atom Heart Mother / If
- The Nile Song
- Set The Controls For The Heart Of The Sun
- Scarecrow
- Fearless
- Childhood’s End
- Lucifer Sam
- Echoes
- One Of These Days
- A Saucerful Of Secrets
Zasedba:
- Nick Mason: bobni, tolkala
- Guy Pratt: bas, vokal
- Dom Beken: klaviature, orglice
- Lee Harris: kitara, vokal
- Gary Kemp: kitara, vokal